Bombay sem si zmeraj predstavljala kot pravljico iz tisoč in ene noči. Rjave oči, skrite za svilenimi sariji, rikše, okrašene z resicami, s svečami osvetljene palače, bele ambasadorje, v zraku vonj po kadilih, žvenket verižic na gležnjih. Očitno sem prebrala preveč šund romanov.

Z Rokom sva živela v predelu Bombaya, kjer je bila doma smetana Bollywooda. V restavracijah je bila večerja dražja od celotnega indijskega družinskega proračuna za par kolen naprej in nazaj.

Vselila sva se v stanovanje filmske producentke, ki pa ni bilo tako fino, kot se sliši. Majhna garsonjera, v celoti oblečena v modre ploščice, hladilnik s ključavnico, stara klimatska naprava, malo pohištva in to je bilo to.

Kot se za jet-set spodobi, se zabavajo le v najboljših lokalih, na zasebnih zabavah, ob bazenu očetove palače ali na njegovi jahti. In na eno izmed takih zabav sva bila povabljena tudi midva.

"Kaj naj oblečem?" sem tulila, ko sem iz nahrbtnika vlekla pošvedrane natikače in zguljene kratke hlače. "To ni fer! Mačke bodo zrihtane, sfrizirane, jaz pa kot kup nesreče!" Revčku ni preostalo drugega, kot da me je nabasal v rikšo in že smo drveli po Bombayu ter iskali mojo večerno toaleto. Najprej sva obdelala tržnico. Vse se je lesketalo v živih barvah in zlatu. Zapestnice, verižice, sariji, šatuljice, ogledalca ... "Juhuhu! Ampak jaz v plastiki med vsemi Anupama Dayali, Suneet Varmami in Chaneli, kot bi šla na oskarje v gumijastih škornjih in s predpasnikom. Raje kar crknem!" In zapodili smo se v bolj imenitne trgovine. Na nogah sem imela nataknjena različna natikača, medtem ko sem vlekla nase čudovite ročno poslikane in z biseri pošite svilene tunike v sladolednih barvah. "Hočem še ta pravo torbico!" Točno sem vedela, kje sem videla najlepšo torbico pod soncem. "Rok! Ali bi belo ali roza? Poglej tole rumeno! Ta bo moja!" V petih minutah sem zvlekla s polic vse in na koncu žalostno obsedela s tremi v vsaki roki. Končno sem se odločila za rumeno lepotico, ki sem jo najprej zagledala in je nisem nikoli več spustila iz rok. Še danes je moja najljubša. Iz rumenega semiša, pošita s turkiznimi kamni in lesenim, okovanim ročajem.

Zvečer sta prišli Isha in njena prijateljica, prijazni Indijki. Ena mala in nabrita, druga slok bambi, z velikimi očmi. Iz žepov sta potegnili šop zapestnic za vstop VIP, free drink in vstop v backstage. Zabava je bila v stari zapuščeni mlekarni, a družili smo se na zelenici, ki so jo osvetlili s pisanimi lučkami, baklami, lampijoni. Nanjo so postavili bele zofe, debele blazine, po katerih so se zleknile temne princeske, utripale z dolgimi trepalnicami in zasanjano srkale bacardi breezer. Isha in prijateljica sta poskakovali pred odrom, jaz pa sem se zaklepetala s simpatično družbo sikhov. Ker techno ni moja glasbena zvrst in ker so me novi natikači že presneto ožulili, smo se odpravili domov. V belo oblečen Indijec s turbanom je budno pazil na naš avto in se vljudno priklonil, ko smo se odpeljali.

Pogreznila sem se globoko v sedež in upala, da umazani in smrkavi obrazki, ki so spali ob cesti in radovedno kukali izpod strganih odej, niso videli mojih namazanih ustnic in rumene torbice.

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2008/09.