Decembra lani sem prvič obiskala New York, mesto neštetih kultur, domovanje sočnih hamburgerjev in sladkih krofov na eni ter meko dizajnerskih ikon in modnih zapovedi na drugi strani. New York ni 'megleno' mesto. Je mesto nasprotij, izrazitih slik, vonjev in občutkov. Je mesto, ki ga ne pozabiš. Zato ni naključje, da mi misli ob spominu na zasnežene ulice Manhattna še vedno poženejo po žilah radovednost in željo po vnovičnem ugrizu v Veliko jabolko. New York je mesto v enem in mesto za vse. Ni naključje.

Ni naključje, da sem to poletje že tretjič obiskala Rodos, najbolj sončen grški otok, z dih jemajočimi peščenimi plažami in najlepšimi sončnimi zahodi, kar sem jih kdaj videla. Otok diši po sreči, polnosti življenja in brezčasnosti. Ni naključje, da sem ga obiskala s točno določenimi ljudmi in ni naključje, da se ob vrnitvi v Slovenijo na letališču nismo mogli iztrgati iz objemov drug drugega. Smeh in sproščenost pod sinjim grškim nebom sta stkala prijateljske vezi za vedno.

Vsako potovanje, spoznavanje novih kotičkov sveta in obrazov mi da vedeti, da človek ni namen sam sebi. Vsi ljudje imamo skupno usodo, saj pomagamo drug drugemu odkrivati smisel življenja; da nismo popolni sami v sebi, da potrebujemo druge in da je zato vsak od nas otok, ki je del celine, del celote. Ameriški pesnik Walt Whitman je rekel, da ni travna bilka zanj nič manj kot potovanje zvezd, pa tudi: »Jaz sem velik, v meni so množice.« Ni naključje.

In še za konec. Ni naključje, da je vesolje polno skrivnosti, da se nebo šibi od sijočih zvezd, da je morje neskončna zibelka pravljic in da živimo nekje vmes. Kje točno, ne vemo. Zato pustite srcu, da vas odpelje v neznano. Srce že ve, zakaj. Ni naključje, da vas odpelje ravno tja ...

Prispevek je bil objavljen v reviji Jesen 2009.