Najlepše je odpotovati v deželo, ki je sploh ne poznaš. Pripravljen si na vse in nič te ne more razočarati.

Kot se za prvo potovanje po Burmi spodobi, sva tudi midva z Urško obiskala najbolj znane znamenitosti dežele pagod in menihov. Prvi vtis je bil fantastičen: mineštra Azije, Kitajske, Indije in Anglije; hindujcev, muslimanov, budistov in katolikov.

Kulturna prestolnica Mandalay

Mandalay je zanimivo mesto, ki ga je nedvomno treba obiskati in doživeti. A žal za turista oziroma popotnika ni prave infrastrukture in prave ponudbe. Z Urško sva se na izlete v glavnem vozila s taksiji, ki so čakali pred redkimi in razpršeno posejanimi hoteli. Pomanjkanje nizko ali srednje cenovnih kakovostnejših hotelov je očitno. Še huje je pri hrani, saj izbire pravzaprav ni. Vse turiste srečuješ v dveh restavracijah, ki ju imaš dovolj že po prvem obisku. Čeprav Mandalay z okolico ponuja veliko, mu v turističnem pogledu manjka duša in ugodje. Ampak morda je prav zato za nekatere še bolj zanimiv.

Mandalay velja za kulturno prestolnico Burme. Tu si lahko človek ogleda znameniti pwe, mešanico bamarskega tradicionalnega plesa, petja, drame in improvizacije. Začne se ob mraku, kar na cesti, ponavadi kje blizu pošte, železniške postaje ali na kakem vogalu, ki sprejme vsaj dva tisoč ljudi, kolikor se jih običajno nabere. Na cesto postavijo stojnice s puškami in medvedki, obročki in stekleničkami, pikadom in baloni, preprostimi igrami na srečo in s hrano. Predstava se začne okoli enajstih zvečer in traja vso noč, vse do prvega jutranjega svita. Na odru, ki se ga ne bi sramoval niti DJ Umek, vso noč poskakujejo moški, oblečeni v ženske, in ženske, oblečene v ženske, ter vsi skupaj pojejo z visokim C. Včasih so med najbolj priljubljenimi umetniki bili Brkati bratje. Potovali so po državi in zabavali ljudi. Bogato so služili s svojimi predstavami in prodanimi DVD-ji. Njihova zvezdniška pot se je končala s predstavo v čast znani zapornici, Nobelovi nagrajenki Aung San Sun Kyi. Ob izpustitvi iz hišnega pripora je organizirala slavje, na katero je povabila tudi Brkate brate. S svojimi dolgimi brki so migali in zabavali gostiteljico s satiričnimi zgodbicami na račun vlade. Ko je dogodek prišel na ušesa vladi, so dva izmed njih, U Pa Pa Laya in U Lu Zawa, obsodili na zapor. Brkatim bratom so nato vzeli tisto, za kar so živeli: pwe. Na prostost so ju izpustili pod pogojem, da nikoli več javno ne odigrajo svojih predstav domačinom. Lahko jih igrajo le še turistom za vrati svojega doma. Predstava je postala prav zaradi celotne zgodbe in kritičnega vpogleda v burmansko politično situacijo ena izmed glavnih turističnih zanimivosti. Če lahko njihovim intelektualnim in zavitim prispodobam sploh lahko rečemo kritike. So jih preprosti ljudje razumeli? Se je izplačalo? »Da,« je bil kratek naš gostitelj U Lu Zaw, eden izmed treh bratov, ki so pravzaprav bratranci. In je nadaljeval s svojim pokanjem vicev, prikazovanjem klasičnega burmanskega plesa, glasbe in improvizacije.

V Mandalayu si lahko ogledate tudi svetišča, ki jim pravijo stupe ali paye. Vsak hrib jih ima kar nekaj, tudi po nekaj deset ali sto. Zlate ali bele strehe se ponosno svetijo sredi džungle ali na vrhu od sonca ožganih hribov. Otroci med njimi igrajo nogomet, domačinke sušijo čaj, moški pa, kot ponavadi, sedijo na petah, žvečijo tobak in pljuvajo okrog sebe.

Stara kraljeva mesta

V okolici Mandalaya lahko obiščete stara kraljeva mesta Avo, Sagaing, Amarapuro in Mingun. Sprva sem se spraševal, zakaj so to kraljeva mesta, saj so videti običajne vasi, nekatere celo ruševine, in prav nič bogatega ni v njih. Pa vendarle imajo neko posebno energijo, neki poseben vonj. Pozanimal sem se in izvedel, da so konec 13. stoletja po padcu najbolj znanega imperija v Baganu bamarske kraljevine imele sedež ravno v mestih okoli Mandalaya.

Med vsemi me je najbolj prevzela Amarapura. Posrečeni menihi so naju z Urško na mostu ustavljali in prav vsak je začel isto: "Oprostite, bi lahko govoril z vami? Želim vaditi angleščino." Tako prijazno, tako toplo, da si ne moreš kaj in si prav za vsakega vzameš čas. Ker tega, hvala bogu, imajo v Burmi še kar precej. In najbolj prijazne ljudi pod soncem. Sončne ljudi, ki so pripravljeni na vsakem koraku narediti vse zate. Vedno nasmejani, odprti, pripravljeni na pogovor. Če prav pomislim, so oni večkrat začeli pogovor kot jaz. Gostilničar v Yangonu je s cigaro in uvoženim viskijem pametoval o kakovosti hrane v priljubljeni kitajski četrti; nogometaš, ki se je šel domov preobleč in naju peljal h glavnemu menihu v Mawlamyaingu, nama je za povrh dal še vrečko svežega sadja; menihi, ki so naju ustavljali na mostu U'Bein, so želeli vedeti vse o vsem. Amarapura je ena izmed bivših kraljevih prestolnic, danes pa izgleda že kot del Mandalaya. Pravzaprav ni prav nič kraljevega v njej, razen ostankov palače, ki niso prav nič fotogenični. Za obiskovalce je zanimiv obisk samostana Maha Ganayon Kyaung v času zajtrka, ko vsi mladi učenci tiho jedo. Za fotografsko oko pa je najatraktivnejši 1200 metrov dolg U'Beinov most, najdaljši tikov most na svetu. Med sončnim zahodom se tam zbere ogromno domačinov, za vikende pa posedajo v gostilnicah pod njim. Trenutki, ki sem jih doživel tam in jih s fotoaparatom tudi ujel, so ostali za vedno v meni.

V Sagaingu lahko vidite griče, posute s pagodami. Če je kaj podobno mojim predstavam Burme kot dežele pagod, potem je to pogled na Sagaing, nekoč prestolnico kraljestva Shan, danes pokrajino v Burmi.

S predpotopno mazdo, ki tako posrečeno spominja na trabanta, sva se nato zapeljala do naslednje prestolnice, Ave. Ta je imela v zraku drug vonj - vonj po starem lesu, vonj pa antičnem. "Če je kje lahko stala kraljeva palača, potem je bilo to tu, sredi riževih polj," sem si rekel, preden sva se usedla na konjsko vprego, s katero so naju zapeljali po tistem, kar je od Ave, skoraj štiristoletne prestolnice severne Burme, ostalo. Morda mi je prav zaradi konjske vprege Ava najbolj dišala po starem, po kraljevini, pa čeprav je vse, kar je ostalo, le prelep tikov samostan Bagaya Kyaung iz leta 1834. Očaral me je tudi 27 metrov visok stolp, ki tako lepo visi, da močno spominja na stolp v Pisi. Danes je to vse, kar je ostalo od zadnje kraljeve palače, ki jo je porušil katastrofalni potres leta 1838. Kasneje je kralj sedež preselil v Amarapuro.

Za konec sva si po mnenju popotnikov, ki so nama sledili po celi Burmi (ali pa midva njim), pustila najlepše izmed starih kolonialnih mest - Mingun. Ali je res najlepše? Stvar okusa. Brez dvoma si je tudi Mingun vredno pogledati. Samostani za razliko od Ave živijo in dihajo. Mladi menihi skačejo po vasi, pot do tja po reki Irrawady je že sama po sebi doživetje: z vpogledom v življenje ob reki in z malo sreče s sladkovodni delfini ob vašem čolnu. Seveda ne smem pozabiti na temelj največje pagode na svetu, ki ni bila nikoli zgrajena. Ampak že po temelju sodeč ... O moj bog, kako velik kup kamenja je to! Na tisoče sužnjev jo je gradilo od leta 1790 do leta 1819, ko je kralj Bodawpaya, katerega življenjski načrt je bil gradnja največje stupe, umrl. 50-metrski temelj, ki je viden obiskovalcem danes, je le slaba tretjina načrtovane stupe, ki je po potresu leta 1838 nikoli več niso nameravali zgraditi do konca. In je najbrž tudi nikoli ne bodo.

Princesa ljudstva Shan

Inge, mlado dekle iz Avstrije, se je zaljubilo v burmanca Sao Kya Seng iz dežele Shan v Burmi. Spoznala sta se v Koloradu, kjer sta obiskovala univerziteto v zgodnjih petdesetih letih. Poročila sta se leta 1953 in Inge se je odločila, da bo začela novo življenje v moževi deželi. Ko sta priplula v Yangon, glavno mesto Burme, se je spraševala, kdo je pomemben človek na ladji, ki mu je na pomolu mahala taka množica ljudi. Skoraj je omedlela, ko je izvedela, da čakajo novo princeso pokrajine Hsipaw in da je to ona. Svoje presenečenje je opisala v knjigi Twiglight over Burma: My life as a Shan princess. Po njunem povratku iz ZDA, kjer sta dobila zahodnjaško izobrazbo in okusila življenje v demokratičnem sistemu, je začel Sao trdo delati, da bi lahko zagotovil varno in uspešno prihodnost svojim ljudem Shan v Hsipawu. Njena knjiga je v Burmi prepovedana. Tako kot vse ostalo, kar diši po kritiki vojaške hunte, ki že več kot štiri desetletja vlada Burmi.

Hsipaw je prašno naselje, v katero s prastarim vlakom dnevno pripotuje le nekaj turistov. Ogledate si lahko tovarno kokic in bližnji slap, se odpravite na trekinge, plujete po reki in se sprehodite skozi tržnico, na kateri ponujajo odlične bananine palačinke, namočene v kondenzirano mleko. Najin cilj je bila 80 kilometrov oddaljena vasica Nam-Shan, globoko v hribih. Ker avtobusi ne vozijo redno, sva najela predpotopno terensko vozilo in z mrakom pripotovala v majhno "alpsko" vas. Na vrhu stoji čudovit samostan, poln mladih menihov. Peljali so naju v zasebne prostore, pokazali, kje spijo, kaj jejo. Ponavadi pošljejo starši otroke v samostane, da jim omogočijo pridobitev znanja, hrano in streho nad glavo. Le redki se odločijo ostati menihi. Ko zaključijo šolanje, samostan zapustijo. Preberejo in zapomnijo si vsak, še tako star časopis. Hlepijo po informacijah iz sveta, saj je njihov dostop do njih zaprt. Na internetu moraš obvladati razne obvode, tajna gesla, ki ti omogočijo uporabo hotmaila ali gmaila. Vse knjige so cenzurirane. Edine revije so zelo priljubljeni stripi z ljubezensko vsebino. Zato so tako veseli vsakega obiskovalca. Ponudijo ti čaj, rdeče banane in ogromne grenivke. Z nekaj angleškimi besedami so sposobni izpeljati celo debato.

Inge se je z možem Saom nastanila v neki vili v Hsipawu, katere nekdanji blišč zmeraj bolj bledi. Le donacije turistov so omogočale najnujnejša popravila. Kakor hitro se je zaljubila v svojega moža, tako hitro je vzljubila tudi svojo novo domovino. Naučila se je shan in burmanskega jezika, njihovih šeg, navad, načinov oblačenja. Z možem sta se trudila izboljšati življenje v obubožani deželi. Sao je podaril svoja riževa polja v obdelavo kmetom, kljub temu da je to generale zelo razjezilo. Seznanjal jih je z novimi tehnikami kmetovanja in naučil ceniti drage kamne, ki so posejani po Burmi. Princesa Thusandi, kot so Inge poimenovali v shan jeziku, je medtem gradila porodnišnice, jih učila o pravilni prehrani in ustanovila trojezično šolo. Po vojaškem preobratu generala Ne Wina leta 1962 so Saa aretirali in vrgli v zapor. Thusandi in njeni hčeri pa zaprli v hišni pripor. Sao je umrl in Inge je s svojima hčerama s pomočjo avstrijskega diplomata uspela pobegniti iz Burme. Po dveh letih životarjenja v Avstriji se je vrnila v Kolorado, kjer sta bila s Saom srečna. Začela je poučevati nemščino in se trudila, da bi se hčerki čim lažje prilagodili. Pisanje knjige je bila zanjo katarza. Honorarje od knjige nakazuje v sklad za pomoč burmanskim beguncem v sosednjih državah. Prav tako je ustanovila neprofitno organizacijo Burma Lifeline, ki oskrbuje s hrano, vodo in zdravili vse, ki so na begu pred vojaškim režimom.

Obisk Ingine vile v Hsipawu sva si pustila za konec. A vilo so zaprli in zagradili med visoke zidove. V njej prebiva Ingin nečak Donald. Še do nedavna si ga lahko obiskal. Ob mojem prvem obisku Burme leta 2005, pa to ni bilo več mogoče. Le kaj se je zgodilo z njim?

Burma me je popolnoma prevzela in navdahnila. Drugače se ne bi vsako leto vračal tja.

Nakupovalni raj

Tržnica Bogyoke ali Scott market, ki se nahaja v največjem mestu Yangon velja za pravi nakupovalni raj in kraj, kjer najlažje zamenjate svoj denar za lokalno valuto. Znašli se boste v okolju, ki spominja na bazar v Istanbulu, in doživeli občutek, kakršnega je verjetno doživel Marco Polo na poti proti Kitajski. Ponudba eksotičnih izdelkov po smešno nizkih cenah je mamljiva!

Nasvet

Če nimate dovolj časa in bi si radi Burmo ogledali v manj kot tridesetih dneh, kolikor velja viza, potem se le odločite za kakšen notranji let, saj so ceste med mesti obupne. Priporočamo letala Yangon-Kalaw, Bagan-Ngapali in Ngapali-Yangon. Za prvinsko doživetje dežele se popeljite z avtobusom, in sicer od jezera Inle do Mandalaya. Od Mandalaya proti Baganu pa zaplujte z ladjo po reki Irrawady.

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2008/09.