Po prvem obisku Turčije pred desetimi leti se je Neja Petek vrnila v deželo ljudi mandljevih oči in širokih nasmehov. Teh je bila deležna povsod: v slikovitih rokodelskih delavnicah in zlatarnah mest na Turkizni obali, na bazarjih, polnih oblačil zvenečih znamk po nezvenečih cenah, v čajnicah, v katerih so stregli grenek čaj, in nenavadnih drevesnih hišah v narodnem parku Olympos.

Turški hüzün: srečna melanholija

Od mojih turških doživetij v otroštvu, ko sem svet odkrivala s starši, so mi v spominu ostale lesene kolibe med bujnimi krošnjami dreves v narodnem parku Olympos. Navdajale so me z občutkom varnosti in domačnosti, čeprav so bile brez oken, vrat in sten. Tako mehak je spomin na Turke in njihove drevesne hiše. Zaradi gostoljubnosti in nametanih, v kaotičen red razpostavljenih blazin in preprog. Nobenih stolov. Vsi in vse na tleh. In tako kaotično redoljubno so delovali tudi ljudje. Sproščeni in mehkih izrazov, z neverjetno pozornostjo do slehernega prišleka.

Ponudila se je priložnost za potovanje od Istanbula do Sredozemske Turčije. Hlastno sem segla po Nobelovcu Orhanu Pamuku. Z njegovimi »Spomini na mesto« pod roko sem odletela v Istanbul, mesto hüzüna. Znamenita turška beseda z islamskim korenom označuje melanholijo, tako lastno utripu Istanbula v zadnjih dveh stoletjih. Mesto ob Bosporju diši po otožnosti, porazu cesarstva, pozahodnjenju, trgovanju, svetovljanstvu, arhitekturni gibanici, cipresah, mošejah, morju, temačnih ulicah, bazarjih. To je Istanbul, kot ga vidi Istanbulčan Pamuk. Hüzün domačini spoštljivo razumejo kot vezivo skupnosti, ki v modernem vrvežu na vsakem koraku občuti ostanke mogočne (cesarske) preteklosti.

Prispevek je bil objavljen v reviji Jesen 2009.