V senci velikega brata Mehike se ob njeni južni meji skrivata dve majhni državici, ki s svojo zgodovino, naravnimi lepotami in neverjetnimi ljudmi vabita popotnika, naj ju obišče in se v njiju zaljubi. Sašo Klep je obiskal rojstne kraje nekoč velikih in nepremagljivih Majev, kraje, ki jim vladajo bogovi vulkanov in kraje, kjer karibsko morje kot na dlani nosi na ogled svoje zaklade.

Gvatemala in Belize sta kot dva stara zakonca, ki sta od nekdaj živela skupaj, a se nista nikoli preveč ljubila. Razlog za neuspel zakon bi lahko iskali predvsem pri dveh poročnih pričah, nekdanjih največjih kolonialnih velesilah Španiji in Veliki Britaniji. Španci so na papirju iz nekdanje stare prestolnice Antigue vladali območju, ki danes poleg območja teh dveh držav obsega tudi velik del mehiške zvezne države Chiapas. A drugi največji koralni greben na svetu, ki se razprostira pred obalo Belizeja, je predstavljal smrtno nevarnost za španske ladje, ki so se tistim morjem na daleč izognile. Pomanjkljiva španska navzočnost je v te kraje v 17. stoletju privabila angleške in škotske pirate. Ti so ropali španske galeje, bogato natovorjene z zlatom, ki so ga Španci nakradli pri Aztekih. V 18. stoletju so se ti pirati rehabilitirali in postali spoštovani in cenjeni trgovci z lesom ter orožjem, ki so ga z dovoljenjem in podporo britanske krone prodajali upornim Majem na Jukatanu. Španci so izgubili ves nadzor nad ozemljem Belizeja. Izgubile so se njihove navade, običaji in jezik. Leta 1862 je Velika Britanija razglasila Belize za svojo kolonijo in jo poimenovala Britanski Honduras. Do osamosvojitve je prišlo leta 1981. Gvatemala je priznala neodvisnost Belizeja leta 1990, čeprav na številnih zemljevidih, ki jih tam lahko kupite, Belize ne obstaja. V Belizeju je danes uradni jezik angleščina, a domačini za sporazumevanje uporabljajo neke vrste kreolščino. Ta predstavlja velik izziv tudi tistim, ki jim je angleščina materin jezik. Čeprav je v Gvatemali uradni jezik španščina, marsikdo sploh ne govori špansko, celo kot drugi jezik ga poredko uporabljajo. V deželi namreč priznavajo kar 23 jezikov, ki jih govorijo tamkajšnje skupine ljudi. Šale na račun enih in drugih pa so seveda pomemben del vsakdana v obeh deželah.

Prispevek je bil objavljen v reviji Jesen 2009.