Vsako srečanje z Alešem Kristančičem, priznanim in uglednim vinarjem, je kot val energije, ki pljuskne vate, ko se z njim zapleteš v pogovor. Z njim lahko govoriš o čemer koli, ne le o njegovi ljubezni do vinogradništva in vin, ljubezni do dobre hrane in o pomembnosti uživanja trenutka. Aleševa pripovedovanja so polna strasti, optimizma in življenjskih modrostih, o katerih lahko beremo v duhovnih knjigah. Tudi ko je govoril o počitnicah, ki jih je z ženo Vesno in otrokoma Elo in Lanom preživel na otoku Hvaru, ni bilo drugače.

»Nekateri ljudje trpijo zaradi toplote, drugi zaradi mraza. Nama z Vesno paše toplota,« je začel pripovedovati Aleš.

Da bom razumela, zakaj ima danes družina Kristančič sanjsko počitniško hiško na otoku Hvaru, je pomembna zgodba iz obdobja nekdanje Jugoslavije, ko je karizmatični Primorec služil vojaški rok na otoku Visu. »V vojski sem igral v bendu in ustvarjal zabavni del življenja na mirnem otoku Visu. Takrat sem dobil potrditev, da mi mora biti morje blizu, da moram zjutraj, ko se zbudim, čutiti morsko roso na prstih nog.«

Tudi Vesnina izkušnja izpred veliko let, ko je poletje za poletjem preživljala v odmaknjeni vasici na lepem delu Hvara, je v njej zbudila željo, da poiščeta hiško blizu morja. Vedela je, kaj je zdravo, čisto, popolno morje in to znala ceniti.

»Vesna je bila zelo vztrajna in z zemljevidom v rokah sva na Hvaru iskala hiško najinih sanj, najine ljubezni in ljubljenja.«

... preostanek prispevka si lahko preberete v reviji Jesen 2009.