Življenje v Kambodži, mali in eksotični azijski kraljevini, je tesno povezano z vodo - mogočnim Mekongom, veličastnim jezerom Tonle Sap, in Južnokitajskim morjem. Prava doživetja se začnejo in končajo na vodi.

Kambodžo sem prvič obiskal ob koncu tisočletja, ko je turistom sramežljivo odprla svoja vrata. V deželi brez prometne in turistične infrastrukture je bilo v zraku čutiti ostanke režima rdečih Kmerov, ki so v tistem času še vedno obvladovali dobršen del džungle ob tajski meji. Kljub vsemu sem se na prvi pogled zaljubil v deželo prijaznih ljudi, ki kljub težki in krvavi sodobni zgodovini izžarevajo pozitivno energijo. To je bilo pravo doživetje prvinske Azije.

Danes je dežela vse bolj prijazna tudi za turiste. Ceste in prometne povezave se izboljšujejo, skoraj vse ceste v središču prestolnice Phnom Penh pa so že asfaltirane. V turističnih krajih je ponudba prenočišč že kar bogata in kar je najpomembneje, domačini še vedno ostajajo odprti, prijazni in predvsem pozitivno naravnani.

Nežne nimfe mogočnega Mekonga

Mekong je eden najbolj znamenitih svetovnih veletokov in nesporna življenjska žila, ki povezuje celotno jugovzhodno Azijo. Je tudi eno redkih preostalih nahajališč sladkovodnega iravadskega delfina, ki ga najlažje srečamo na severu dežele, tik ob meji z Laosom.

Nekdaj je v Kambodži živelo okoli tisoč delfinov, a so jih v kaotičnem obdobju vladavine rdečih Kmerov povsem zdesetkali. Delfine so lovili za meso in predvsem njihovo maščobo, precej jih je postalo tudi žrtev ribarjenja z dinamitom, ki se je razpaslo v času vojaške diktature. Nekakšen ribič je v vodo vrgel palico dinamita in z vodne gladine pobral vse, kar je s svojim dejanjem ugonobil.

Zdaj so delfini v Kambodži zaščiteni, preživelo jih je manj kot sto. Ob obisku zaščitenega območja obiskovalci plačajo vstopnino v rezervat, najamejo motorni čoln z izkušenim opazovalcem in pustolovščina se začne. Na različnih koncih sveta sem bil že večkrat na opazovanju delfinov in ponavadi sem prizorišče zapustil razočaran, saj delfinov sploh nismo videli ali pa se je na redkega delfina, povsem brez občutka, spustila množica motoriziranih čolnov in ubogo žival povsem prestrašila.

Na Mekongu je bilo povsem drugače. Zaradi nizkega števila obiskovalcev, ki tja zaidejo in plujejo le z nekaj čolni hkrati, in zaradi dobro izurjenih krmarjev, ki delfine opazujejo z varne razdalje, smo videli toliko delfinov, da smo jih nehali šteti.

Tonle Sap

Dobesedni prevod imena jezera Tonle Sap iz kmerščine je velika sladkovodna reka, ustrezen prevod pa je Veliko jezero. Res je veliko, saj je največje v jugovzhodni Aziji. Njegova površina se močno spreminja glede na letni čas oziroma na obdobje suhega ali deževnega vremena. V suhi dobi je jezero globoko le dober meter in se razteza na površini 2500 kvadratnih kilometrov. Med deževno dobo se njegova površina poveča za šestkrat, njegova globina pa naraste kar do desetkrat.

Tonle Sap združuje jezero in istoimensko reko, dolgo približno sto kilometrov, ki jezero pri prestolnici Phnom Penh povezuje z Mekongom. Reka je naravni fenomen, saj pol leta teče v eno, drugo polovico leta pa v drugo smer. Med suho dobo teče iz Mekonga v jezero, ko se gladina jezera med deževno dobo dvigne, pa reka spremeni svoj tok. Reka se Mekongu pridruži pri Phnom Penhu in to sotočje si lahko ogledamo z eno izmed številnih ladjic, namenjenih turistom. Najboljši čas za križarjenje je zgodnji večer, ko ob hladnem pivu na krovu lahko uživamo v sončnem zahodu.

Večni Angkor

Obisk Angkorja je obvezen del vsakega potovanja v Kambodžo, podobno kot piramid v Egiptu ali Machu Picchuja v Peruju. Precej ljudi celo s čarterskimi leti prileti le v Siem Reap, ki je moderno in najhitreje rastoče kamboško mesto ter predstavlja izhodišče za raziskovanje starodavnega Angkorja. Na hitro si ogledajo glavna svetišča in odbrzijo v varno zavetje Tajske ali še dlje.

Angkor predstavlja zenit kmerske civilizacije, ki se je na svojem vrhuncu raztezala od Burme do Vietnama. Zlato kmersko obdobje je trajalo dobrih šest stoletij in se je končalo leta 1432, ko se je kmerska prestolnica preselila v Phnom Penh, Angkor pa so zavzeli Tajci. Mesto je na svojem višku imelo kar milijon prebivalcev, vključevalo je tudi na stotine veličastnih svetišč, med katerimi posebno mesto zavzema Angkor Vat, še danes največja verska zgradba na svetu.

Med obiskom Angkorja se nastanimo v bližnjem Siem Reapu, ki ironično pomeni poraženi Siam, kar je starodavno ime za Tajsko. Svetišča so razprostrta na ogromnem zemljišču, zato je najlažje, če nekaj popotnikov za ves dan skupaj najame tuk-tuk, motor s prikolico, in šofer jih vozi od svetišča do svetišča, vmes pa vešče predlaga odmore za kosilo, pijačo, obisk stranišč in seveda za nakupe spominkov.

Po vodnih brezpotjih

Iz Angkorja na poti proti Tajski si vzamemo čas in se na obrežju jezera Tonle Sap vkrcamo na ladjico in odplujemo proti Battambangu. Pristanišče se seli glede na letni čas oziroma na gladino jezera. Razdalja od Siem Reapa se lahko spreminja tudi do petnajst kilometrov. Tudi čas plovbe je močno odvisen od višine vode. Najhitreje se lahko do Battambanga pripluje v treh urah, ponavadi plovba traja od šest do osem ur, lahko se zavleče tudi precej dlje. Na poti lahko opazujemo, kako ribiči vihtijo svoje mreže, v plavajočih vaseh prodajalke veslajo med hišami in prodajajo svojo robo, vsepovsod nam iz čolnov in z obrežja mahajo otroci, bledoličneži pa se na udobni strehi počasne barkače pridno mažemo s sredstvi za zaščito pred soncem. Od Battambanga do tajske meje je najbolj ugodno potovati s taksijem. Cesta je obupna, zato je vožnja na precej cenejšem avtobusu prava nočna mora, področje v bližini tajske meje je še vedno močno minirano, zato je treba paziti, ko te narava pokliče na potrebo.

Glavna znamenitost Battambanga je bambusov vlakec, s katerim se z bližnje postaje lahko odpravimo na panoramsko vožnjo. Kolesa vlakca snamejo z goseničnih koles odsluženih tankov in jih navarijo na debelo os. Vlakec poganja bencinski motor močne kosilnice. Vagon je zgrajen iz bambusa, po katerem je vlakec dobil ime.

Domačini tovrstni vlakec uporabljajo za prevoz potnikov in tovora med okoliškimi vasmi. Na njem je ponavadi šest ali sedem turistov, ki se pogosto srečajo z nasproti vozečim vlakcem z vsaj dvajsetimi potniki - domačini. Oba vlakca ustavita. Bolj praznega voznik in sprevodnik razstavita in umakneta s poti, da drugi lahko nadaljuje pot.

Novoletna zabava

Sihanoukville, glavno kamboško obmorsko letovišče, ki ob svojih šestih pravljičnih peščenih plažah še vedno ohranja pridih tropske deviškosti, je čudovit kraj za praznovanje novega leta. Majhno, moderno mestno jedro ponuja osnovno infrastrukturo, kot so avtobusna postaja, banka in pošta. Vse ostalo se dogaja na plažah. Namestite se lahko v bungalove tik ob plaži, kjer vas uspavajo bučni valovi morja. Na silvestrovo pa pesek pod nogami, palme nad glavo in gin & tonik v roki poskrbijo za nepozabno novoletno doživetje. Tudi letos bo v Sihanoukvillu veselo.

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2008/09.