Človek težko verjame, kako hitro minevajo dnevi. Lahko bi rekla, da sem še včeraj srkala osvežilno pijačo na žgočem poletnem soncu, danes pa z rožnatimi lici, ki jih je obarval zimski veter, iščem način, kako bi si ogrela premražene dlani. Ni kaj, zima je tu.

December ni moj najljubši mesec, je pa zagotovo pravljičen in zato iz leta v leto nepozaben. Je mesec bližine, brezskrbnosti, odpuščanja starih zamer in iskanja novih začetkov. Okrašene mestne ulice šepetajo zgodbe o sreči in brezčasnosti. Obrazi ljudi so prijaznejši, še tako hladen zimski zrak pa ogreje omamni vonj po praženih mandljih in pečenem kostanju. Kljub razigranemu nakupovalnemu vrvežu se čas začne vrteti počasneje. Kot da bi nam nekdo želel namigniti, naj se ustavimo, zberemo svoje misli ter namenimo trenutek sebi in svojim bližnjim. In prav je tako.

Ljudje živimo od spominov in upanja, srčnih želja in drobnih pozornosti. Še prav živo se spomnim lanskega silvestrskega večera. Mraz je rezal do kosti, mesto pa je utripalo v soju tisočerih razigranih src, ki so v zadnjih sekundah starega leta iskala dotike in bližino sorodnih duš. Tudi jaz. Ko je odbila polnoč in so se na nebu zalesketale prve iskrice novoletnega ognjemeta, sem zaprla oči in za nekaj sekund ostala sama s svojimi mislimi. Vedela sem, da bo leto, v katerega se bom prebudila zjutraj, najlepše do zdaj. In nisem se zmotila. Leto 2009 je bilo čarobno, polno novih poznanstev, sprememb na bolje in čudovitih doživetij. Morda prav zaradi zadovoljstva, ki so mi ga prinesle drobne pozornosti tistih, ki ji imam najrajši.

Verjemite, vse tople besede, zavite v volnene šale in mehke puloverje ter nežni in ljubeči pogledi, potopljeni v skodelice dišečega čaja, niso zaman. Bogatijo naše čute in rišejo nasmeh na obraz. Zato se veselite čarobnosti zimskih trenutkov. Na hladen decembrski večer ni lepšega od sladkih dotikov obliznjenih prstov, ki za seboj puščajo sledi prazničnih dobrot in iskrene ljubezni.

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2009/10.