Za mano je polovica leta, ki sem ga preživela v Avstraliji - celini, imenovani down under (dežela tam spodaj). Pred mano je nova avantura. Kam za Silvestrovo? Zveni zelo enostavno. A kot je zapisano v vodiču Lonely Planet, se v Avstraliji vsak popotnik sooča z enako dilemo - kje začeti. Ker me je obisk Nove Zelandije popolnoma prevzel, Uluru pa je ob tem času zaradi visokih temperatur zdaj nespametno obiskati, je bila Tasmanija na vrhu mojega seznama. Zakaj? Preprosto zaradi neokrnjene narave ... in norih fotografij Petra Dombrovskisa.

Tasmanija - otok srčaste oblike - je s 68.401 kvadratnih najmanjša od šestih avstralskih držav. Leži pod jugovzhodnim vogalom Avstralije in od nje ga loči Bassova ožina. Kot z razglednic prekopirane plaže, velika območja nedotaknjene divjine in več kot dva tisoč kilometrov treking poti. Devetnajst nacionalnih parkov predstavlja kar 21 odstotkov celotne površine otoka. Večji del prebivalstva - skoraj petsto tisoč - v glavnem živi na severni in jugovzhodni obali, kjer je podeželje bogato ter plodno in so zalivi lahko dostopni. Največja mesta so Hobart, Launceston, Devenport in Burnie. Pravo nasprotje sta jugozahodna in zahodna obala. Divji in odmaknjeni. Na zahodni obali pade letno v povprečju do tri metre padavin, na vzhodni obali pa manj kot dvajset centimetrov. Notranjost zahodne obale je bogata z gozdovi in gorami ter predstavlja eno izmed zadnjih velikih območij divjine, ki je zavarovana kot Unescova svetovna dediščina.

Moj načrt must see (moram si ogledati) je vseboval tri zahteve: ogled Salamanke, močno opevane sobotne tržnice v Hobartu, silvestrsko opazovanje najmanjših pingvinov v Bichenu ter oglede nacionalnih parkov v severozahodnem in zahodnem delu Tasmanije. Izbrala sem sedemdnevno "Wild thing" turo agencije Under down under in odštela 795 avstralskih dolarjev.

Začetek poti

Dopoldanski let Jetstara iz Sydneyja v Hobart. V hostlu odložim prtljago, vzamem obvezen fotoaparat in odbrzim do pristanišča. Tu se zaključuje tradicionalna novoletna jadralna regata Sydney - Hobart. Dvesto metrov vstran me čaka odkrivanje Salamance, založene z vsemogočimi lokalnimi dobrotami, umetniškimi izdelki, antikvitetami, živo glasbo in pouličnimi umetniki. Hiše iz leta 1830, ki stojijo vzdolž tržnice, so bile nekoč središče trgovanja v Hobartu. Danes so v njih restavracije, dnevni in nočni bari, trgovinice z zelenjavo in prodajne galerije. Odkrijem šotor, kjer se končuje Food - Wine Festival. Moje kosilo. Hobart je veliko manjše mesto, kot sem pričakovala. Domače in prikupno. Je drugo najstarejše mesto v Avstraliji. Združuje živahnost modernega mesta z bogato kolonialno dediščino in naravno lepoto. Kljub soncu in temperaturi 20–22°C občasno zapiha hladnejši vetrič. Temperature so v tem poletnem času tu res nižje od tistih na vzhodni obali Avstralije. Tassie, kot Tasmanijo imenujeno domačini, ima štiri letne čase. Poletni dnevi so večinoma bolj topli kot vroči, noči pa mile. Temperature padejo šele marca. Za jesen so značilni hladnejši, a sončni dnevi in občasne ledenomrzle noči. Zima je vlažna, mrzla in še posebej viharna na zahodu. Sneg se obdrži le na najvišjih vrhovih. Pomlad je še vetrovna, a s sončnimi žarki se na otok kmalu vrne toplota.

1. dan - Nacionalni park Freycient Peninsula in Wineglass bay

Slovo od Hobarta, nato skozi suho, rahlo hribovito pokrajino do zgodovinskega mesteca Ross in naprej proti vzhodni obali. Nacionalni park Freycient Peninsula velja kot raj za sprehajalce, saj ima speljano 27 kilometrov dolgo krožno pot in veliko število krajših poti. Nas je zanimal najbolj znan zaliv Wineglass bay. Rahel vzpon med ogromnimi, skoraj okroglimi, rdečkasto obarvanimi skalami, med katerimi se bohotijo evkaliptusi in najrazličnejši grmički, nato ovinek in že poziramo. Mlajši popotniki se zapodimo navzdol do plaže. Naenkrat med drevesi zagledam ljubkega vrečarja. Je to Bennettov valabi? Strmim vanj. Upam, da bo v nepremični drži zdržal še kakšno sekundo. Vzdrži. Potem se obrne in že ga ni. Danes se res veselim večera, pa ne zaradi silvestrovanja – ampak zaradi srečanja z najmanjšimi pritlikavimi pingvini Little ali Fairy penguins v Bichenu. Začenja se nočiti.V tišini čakamo. Seveda niso vsi tiho. A pingvini se vseeno prikažejo. Tako majhni so. Hitijo proti svojim gnezdom. Občasno jih zmotijo človeški glasovi in takrat za sekundo postojijo. Kljub opozorilom in prepovedi fotografiranja z bliskavico, ki škodi njihovi sposobnosti gledanja pod vodo, pa se žal prepogosto najde kdo, ki mu je več do fotografije kot do skrbi za te ljubke živali.

2. dan - Zaliv Bay of fires

Šest kilometrov severno od Bichena. Jutranji ogled East Coast Natureworlda. Pred nami so mladički – tasmanski vražički, ki med ravsanjem z veseljem pozirajo..Tu so še dremajoče koale, pa kenguruji, ki jih smemo tudi hraniti, valabiji, pisani papagaji, kljunati ježki, vombati in še veliko drugih. Vombati so res nekaj posebnega. Kot debelušni pritlikavi medvedki, prav smešni med svojo hitro hojo. Novoletno popoldne 2007. Tišina in veter. Sem pod nevihtno sivomodrim nebom na divje belo peščeni plaži v zalivu Bay of fires. Zaliv so poimenovali prvi pomorščaki, ki so vzdolž obale opazili večje število ognjev, ki so jih zakurili Aboridžini. Obala je odlična za surfanje. Lagune zaliva pa nudijo varno plavanje, saj plavanje v oceanu zaradi močnih tokov odsvetujejo. Še zadnji postanek pred nočitvijo. Moja Provansa – farma sivke. Farma Bridestowe Estate se nahaja 52 kilometrov severovzhodno od Launcestona. Je največja farma te vrste na južni poobli. Njen ogled priporočajo predvsem v decembru in januarju, ko polja sivke polno zacvetijo na 48 hektarjih.

3. dan - Konec sveta

Dopoldanski postanek ob sirarni Lactose cheese factory, v majhni prodajalni, da pokusimo izvrstne tasmanske sire. Sledi še čokoladni odmor. Pokušina pralinejev. Zatem se odpravimo v Fern Glade ob reki Emu. Ta zelena točka kar žari od bujnosti drevesastih praproti in od našega pričakovanja, da na rečni gladini za hip uzremo kljunaša – avstralskega posebneža. Nimamo sreče. Toliko razglednih točk je še pred nami, med najbolj znanimi je kraj, imenovan Konec sveta ali Edge of the world. Divji valovi oceana v vetru ob izlivu reke Arthur. Občutek je res večen.

4. dan - Stanley in Nut

Stanley s svojim Nutom (glavo). To je presunljiva 152 m visoko skalnata, vulkanska formacija starosti okoli 12,5 milijona let. Noro lepo! Tu bi kar ostala. Ali pa bi vsaj enkrat na leto prišla počitnikovat. Stanley je zelo očarljiva in privlačna ribiška vasica s 580 prebivalci. Zaliv in majhno vaško pristanišče kot iz pravljice. Peš se odpravimo proti vrhu Nuta. Strm vzpon. Mega razgled z vrha. Šofer nam je za kosilo obljubil najboljši "fish and chips" (ocvrto ribo s krompirčkom) v našem življenju. In prav nič ni pretiraval.

5. dan - Nacionalni park Cradle Moutain in jezero St. Claire

Posnamem prve fotografije jezera Dove s Cradle Mountain v ozadju, ki je postalo nekakšen slikovni simbol Tasmanskega razbrazdanega visokogorja. Številne kratke speljane poti okoli jezera St. Claire že ob vhodu v park nakazujejo raznolikost habitatov tega območja. Kraj velja za eno izmed najboljših avstralskih lokacij za ogled preko dvajset vrst sesalcev: Bennettovega valabija, tasmanskih grmičarskih kengurujev, vombatov, različnih vrst oposumov, tasmanskega vraga in preko osemdeset vrst ptic. V nižinskih delih parka so poti dvignjene nad tlemi in zgrajene iz debelih desk ter prevlečene z mrežo. Zelo dober okoljevarstveni ukrep. Vse naokoli divja pokrajina, posejana z najrazličnejšim grmičevjem in ponekod z zelo prepoznavno travo "buttongrass" ter ogromnimi travnatimi drevesi, imenovanimi pandani.

6. dan - Sipine Henty dunes

Tristo kilometrov zahodno od Hobarta. Po nekaj minutah pešačenja in rahlega vzpona po gozdu se pred nami prikaže izredno veliko območje peščenih nanosov. Gre za aktivni, s pomočjo vetra nastal sistem sipin. Neverjetno! Kot da smo sredi majhne puščave. Bredemo po trideset metrov visokih sipinah med obalo in gozdovi. Na zahodni obali šest kilometrov od Stahana se pred nami razprostre 33-kilometrska plaža Ocean beach. Najdaljša peščena plaža v Tasmaniji. Večeri se, kar daje plaži mističen pridih. Meglice, veter, tišina in v njej hrumenje oceana. Preko dobro označenih tabel izvemo, da na sipinah za plažo med septembrom in aprilom v velikem številu gnezdijo kratkorepi viharniki. Pred nami je še kratek postanek v Strahanu, nato večerja v našem ljubkem hostlu Cosy cabins.

7. dan - Slapovi Russel Falls in Nacionalni park Mt. Field

Dan se začne rahlo turobno, a še vedno upamo na izboljšanje vremena. Žal začne deževati. To je moj zadnji dan s sedanjimi sopotniki, s katerimi smo se zelo dobro ujeli. Nekdo je zapisal: "Tasmanije nikar ne meri z razdaljami in kilometri, le s časom!" Tasmanija je poseben kraj, s prijaznimi ljudmi in bogat z vsem, kar si človek, ki ljubi neokrnjeno naravo, zaželi.

Nasvet

V času avstralskega poletja nikakor ne izpustite severozahodnega in zahodnega dela Tasmanije. Ne pozabite, vaše oči so prvi fotografski aparat in izkoristite vse svoje čute za opazovanje in uživanje.

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2008/09.