Na Kubi, v deželi polni sonca in življenja, se je čas že davno ustavil. Tanja Štefanič odkriva svet temperamentne glasbe in plesa, lepih žensk, starih avtomobilov, cigar in ruma.

Fidel Castro je po 50 letih vladanja predal predsedniški stolček svojemu bratu Raulu, Kuba pa še vedno ostaja socialistična dežela delavcev, kmetov in drugih intelektualnih delavcev, ki ponosno delajo, trpijo, ljubijo in se smejijo. Na dan predaje, februarja 2008, ni bilo nikjer slišati vzklikov veselja ali žalosti. V mislih mi odmeva le stavek očeta mlade družine: »Ne, ničesar ne pričakujem, vse ostaja v rokah družine Castro!«

Dva obraza Havane

»Que pais? Que pais?« je mojega sopotnika Dušana in mene spraševala mlada Kubanka. Beseda nama je bila tuja, zato sva jo samo debelo gledala. Nasmehnila sva se in odšla naprej, trdno odločena, da bova sama našla sobo. A ženska nama je vztrajno sledila in ponujala sobo. Čez nekaj časa, naveličana pregovarjanja in barantanja, sva se utrujeno odpravila za njo. Na vsakem koncu ulice sva videla policista. Ko je ženska opazila najina začudena izraza, nama je v smehu dejala: »Havana je veliko mesto! Dva milijona ljudi … pet milijonov policistov!« Po nekaj prehojenih ulicah, polnih turistov, smo prišli v moderni del Centro Havana. Tam ni bilo vrveža in ne turistov, obšla naju je žalost. Hiše se podirajo. Fasade so že davno odpadle, okna so brez stekel. Kot bi mesto prizadel potres. Le velike limuzine in chevroleti krasijo ulice. Nekateri so brez oskrbe z vodo in brez ustreznih sanitarij. Na srečo je najina sobodajalka z družino živela v hiši, ki je bila videti kar trdna. Ponosno nama je razkazala notranjost. Imeli so tudi televizijo, na kateri se je začuda vrtela ameriška oddaja. Kubanka nama je diskretno razložila, da imajo zgoraj skrito anteno. Soba je bila skromna, vendar nama je po nekaj dneh bivanja v Havani postala domača.

Nasprotje tega dela mesta je Stara Havana, kolonialna metropola, ki jo je pod svoje okrilje vzel Unesco. Ta je stare stavbe, ki so del kulturne dediščine, obudil v življenje. Ozke ulice, ljubki trgi, parki, spomeniki in muzeji omogočajo vpogled v preteklost. Ne prezrite utrdb in trgov, kot so Plaza de la Catedral, Plaza de Armas, Plaza Vieja in drugi. Na robu mesta se razprostira mogočen zid Malecon, ki varuje Staro Havano pred visokimi valovi. Mestna promenada je središče srečevanja, ob katerem se najprej obvezno poljubijo, nato se družijo in posedajo še dolgo v noč. Ko se sprehajate ob zidu, srečujete objete pare, družine, zaslužkarje in lepe ženske, ki jih ne morete prezreti – so namreč samozavestne, drzne, nosijo oprijeta oblačila.

Zvečer in zjutraj lahko ob Maleconu opazujete tudi domačine, ki lovijo ribe. Pridružila sva se jim, saj imava s seboj vedno ribiško palico. Sprva so naju z zanimanjem opazovali od daleč, pozneje pa so naju že klicali »my friend« (moj prijatelj). Pravo doživetje je druženje z ribiči vse do sončnega zahoda, ko propadajoče mesto naenkrat zasije v vsej svoji veličini. Naj vam ne bo žal prehojenih korakov za raziskovanje Havane in njene prave podobe.

Dolina Vinales

Prispela sva v drugačen svet, prijetnejši in tih; v tropsko apnenčasto pokrajino, iz katere se dvigajo mogočne skale, med njimi pa se bohotijo kraljevske palme. Te so kubansko nacionalno drevo, upodobljeno na enem od polj državnega grba.

Najpomembnejša rastlina na Kubi je sladkorni trst, gojijo pa še krompir, koruzo in riž. Na poljih so jim pogosto v pomoč voli. Poleg sladkornega trsta je značilna rastlina tudi tobak. Najbolj cenjena vrsta tobaka je vuelta, poznana po vsem svetu. Najprej ga po velikosti, kakovosti in barvi listov razporejajo v kakovostne razrede. Dragoceno blago nato zavijejo v rogoznico iz palmovih listov, ga dobro ovijejo z juto in razpošljejo. V Vinalesu tobak še vedno pridelujejo ročno. Trgajo ga in obešajo na rogovile. Ta se nekaj časa suši na soncu, pozneje pa v temnih prostorih lesenih koč. Starost kljub vročemu soncu ni ovira za delo. Ne ustrašite se, ko iz grmovja skoči domačin s polnim naročjem cigar in vam jih diskretno ponudi. Da boste prepričani v dober nakup pristnih cigar, ki tudi prek meja dosegajo zavidljive cene, vam priporočam nakup v proizvodnih prodajalnah. Cena 25 cigar se giblje med 80 in 350 evri.

Značilnost malega podeželskega mesteca so tudi različne barvne hišice z verandami, na katerih obvezno stoji gugalni stol. Zato se le usedite nanj, opazovanje okolice vam bo pokazalo pravi pogled njihovega mirnega življenja. Prepustite se zvokom prijetne glasbe, ki jo lahko slišite od daleč, mojito v roki pa naj vam hladi vroče grlo. Občutek pripadnosti v družinskem krogu vam bo dal domačnost v tem tujem svetu. V Vinalesu vas nihče ne oblega. Izposodite si lahko kolo in z njim odkrivate lepote doline. Le nekaj kilometrov naprej pa je kraj, v katerem turistov skoraj ne poznajo.

Puerto Esperanza

To je malo ribiško mestece, ki ga obdajajo tropska drevesa mangrove. Del zaliva je ograjen in rezerviran za poklicne ribiče, njihove čolne in ladje, ki so last države. Drugim prebivalcem je vstop strogo prepovedan. Nihče razen ribičev ne sme uporabljati plovil. Zato pa je za druge osrednje prizorišče dogajanja na dolgem lesenem pomolu. Okoli naju je bilo takoj polno domačinov, zanimiva sta jim zdela predvsem ribiški pribor in palica. Prve besede smo izmenjali s kretnjami rok, a ob požirkih ruma se je razumevanje izboljšalo. Z nama so se družili brez pričakovanj zaslužka ali motivov izkoriščanja, kar je navzoče v večjih mestih. Spoznala sva prijaznega mladeniča Williama, črnega kot oglje, ki je znal angleško, kar je na Kubi prava redkost. Med nami je bilo veliko prijaznosti in iskrenosti, razvilo se je pravo prijateljstvo. Njegove besede, včasih polne upanja o spremembah, včasih z žalostnimi očmi, s katerimi je jezno kljuboval času: »Nekoč se bom peljal v mercedesu! Ko me bodo peljali k zadnjemu počitku.« Njegova mesečna plača pleskarja znaša tri evre.

Nekega dne mi je prinesel piščančje bedro in ponosno rekel: »Na, to je zate!« Kljub skromnemu življenju mi v roke potisne svoje kosilo. Srečala sva se s pravo kubansko kuhinjo, v kateri je čutiti vpliv dveh narodov: španskega in afriškega. Običajen meni, ki vam ga ponudijo, vsebuje črn fižol v juhi ali z rižem, ocvrto svinjino ali piščanca, obvezno še koščke ocvrtih banan ter sladek krompir. Z veliko truda, denarja in poznanstev lahko dobite tudi običajen, nam znan krompir. Ob morju si lahko privoščiti različne kulinarične morske jedi, tudi jastoge, ki so zelo poceni. Cuba libre in mojito sta najznačilnejša koktajla, najslavnejši kubanski pijači pa sta rum in žganje iz sladkornega trsta. Kubanci pogosto pijejo rum na dušek in brez ledu. Ko vam ga ponudijo, to pomeni, da so vas sprejeli. To so trenutki najboljših zgodb in sklepanja novih prijateljstev. Ko sva zapustila Puerto Esperanzo, sva gledala Kubo z drugačnimi očmi. Malenkosti nama zdaj pomenijo več.

Rdeča preproga je prekrivala cesto, ko smo se peljali proti Trinidadu. Na milijone rdečih rakov se v paritvenem obdobju seli s celine proti morju. Tam se parijo in odložijo jajčeca.

Kolonialni Trinidad

»Bum, bum,« me zbudi glasen zvok. Spodaj je nekdo razbijal po vhodnih vratih in kričal. Začutila sem strah in se vprašala, ali sva morda v nezakoniti casi, so spodaj policisti, naju bodo našli. Zvečer sva bila preveč utrujena, zato sva sledila prvemu domačinu, ki naju je povabil v svojo caso particulare. Tako se namreč imenuje soba za goste, ki mora biti registrirana, lastnik pa mora državi redno plačevati davek, ne glede na to, ali je zasedena. Hrup je poniknil in pozneje sva se prepričala, da je soba registrirana. Jutro je bilo sončno in po dolgem obdobju sva dočakala pravi zajtrk. Jajca, kruh, maslo, kavo in izjemno redko kravje mleko.

Trinidad je mesto, znano po neizrekljivem bogastvu sladkornih bogatašev in neizrekljivi bedi njihovih sužnjev. Tam se je ohranila kolonialna arhitektura pisanih hiš s španskim barokom. Te obdajajo romantične, tihe ulice, ki se vzpenjajo in so tlakovane z okroglimi kamni. Na vrhu mesta izstopa Iznagov stolp, simbol mesta. S tega stolpa je posestnik nadzoroval delo sužnjev na svojih posestvih. V nekdanjih palačah premožne sladkorne aristokracije iz 19. stoletja so zdaj pomembni muzeji, ki si jih je vredno ogledati.

Naokoli odmeva izvirna kubanska glasba z mešanico afriških ritmov in španskih napevov. Ritmi se zlivajo v ples salse in rumbe. Glasba in ples predstavljata osrednjo obliko tamkajšnje kulture.

Mesto in okolico lahko raziščete z najetim kolesom ali skuterjem. Le nekaj kilometrov stran se nahaja lepa obala. Najbolj priljubljena je plaža Ancon, kjer lahko bivate v hiškah ob turkiznem morju. Lahko si najdete svoj košček raja, z maskami raziskujete bogat podvodni svet koralnega grebena, ali pa si ujamete kosilo kot midva, ki sva si ga nato robinzonsko pripravila kar na plaži. V bližini je tudi neobljudena plaža La Boca. Popoln mir, zato sva tam ostala nekaj dni. V stičišču, v katerem se reka zliva v morje, je veliko otrok, saj jim morje ponuja igrišče in zabavo. Zaradi težav, ki so me pestile, sva prvič opazila, kako je Kuba opremljena z zdravili. Obiskala sem majhno ordinacijo. Okroglolična gospa z očali me je najprej strogo premerila in ocenila, ali resnično potrebujem pomoč. Ko sem že obupala in odšla k vratom, me je zaustavila in opremila s kupom zdravil, ki so na vasi, kjer turistov ni, smešno poceni. Odhod iz manjših krajev, kot je ta, lahko postane velika težava. Na voljo namreč ni taksijev in drugih vozil, namenjenih turistom. Ker domačini ne smejo voziti tujcev, kazni so visoke, se boste kar namučili, da najdete nekoga, ki vas bo pripravljen peljati v mesto. Tam pa se le povzpnite na enega njihovih avtobusov. A bodite pozorni na gnečo na postajah. Nekje je vrsta in njen konec. »Ste vi zadnji?« je marsikje pogost pozdrav Kubancev, ko iščejo konec neskončno dolgih vrst pred trgovinami, bankami, avtobusi in še kje.

A kot so dolge vrste, je dolg čas prihajajočih sprememb, ki se kažejo na obzorju. Danes ne dvomim več, da si večina Kubancev želi dan, ko bodo svobodni v lastni deželi, brez bojazni govoriti, pisati in moliti. Kljub zazrtosti v prihodnost pa v številnih srcih ostaja ponos njihove revolucije ter geslo in dilema: »Domovina ali smrt!«

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2009/10.