Na Kubi, v deželi polni sonca in življenja, se je čas že davno ustavil. Tanja Štefanič odkriva svet temperamentne glasbe in plesa, lepih žensk, starih avtomobilov, cigar in ruma.

Fidel Castro je po 50 letih vladanja predal predsedniški stolček svojemu bratu Raulu, Kuba pa še vedno ostaja socialistična dežela delavcev, kmetov in drugih intelektualnih delavcev, ki ponosno delajo, trpijo, ljubijo in se smejijo. Na dan predaje, februarja 2008, ni bilo nikjer slišati vzklikov veselja ali žalosti. V mislih mi odmeva le stavek očeta mlade družine: »Ne, ničesar ne pričakujem, vse ostaja v rokah družine Castro!«

Dva obraza Havane

»Que pais? Que pais?« je mojega sopotnika Dušana in mene spraševala mlada Kubanka. Beseda nama je bila tuja, zato sva jo samo debelo gledala. Nasmehnila sva se in odšla naprej, trdno odločena, da bova sama našla sobo. A ženska nama je vztrajno sledila in ponujala sobo. Čez nekaj časa, naveličana pregovarjanja in barantanja, sva se utrujeno odpravila za njo. Na vsakem koncu ulice sva videla policista. Ko je ženska opazila najina začudena izraza, nama je v smehu dejala: »Havana je veliko mesto! Dva milijona ljudi … pet milijonov policistov!« Po nekaj prehojenih ulicah, polnih turistov, smo prišli v moderni del Centro Havana. Tam ni bilo vrveža in ne turistov, obšla naju je žalost. Hiše se podirajo. Fasade so že davno odpadle, okna so brez stekel. Kot bi mesto prizadel potres. Le velike limuzine in chevroleti krasijo ulice. Nekateri so brez oskrbe z vodo in brez ustreznih sanitarij. Na srečo je najina sobodajalka z družino živela v hiši, ki je bila videti kar trdna. Ponosno nama je razkazala notranjost. Imeli so tudi televizijo, na kateri se je začuda vrtela ameriška oddaja. Kubanka nama je diskretno razložila, da imajo zgoraj skrito anteno. Soba je bila skromna, vendar nama je po nekaj dneh bivanja v Havani postala domača.

... preostanek prispevka si lahko preberete v reviji Zima 2009/10.