Na poti z avtomobilom od juga do severa Afrike se je Uroš Ravbar peljal skozi Etiopijo, deželo o kateri je vedel le, da je znana po lakoti in da od tam prihajajo dobri tekači.

Pred prihodom v Etiopijo sem imel v kenijski prestolnici Nairobi kar nekaj težav pri pridobitvi vizuma, mejo pa sem prečkal na skrajnem jugu, v odročnem mestu Moyale. Zanimivo je, da si to mesto delita obe državi: večji del je v Etiopiji, manjši v Keniji. Moyale je znan po značilni tradicionalni arhitekturi in je glavna mejna postojanka na cesti med Nairobijem in Adis Abebo, etiopsko prestolnico. Bil sem močno presenečen, ko sem po obupnih kenijskih cestah zapeljal na pravi asfalt in celo gorivo je bilo zelo poceni (0,4 evra/liter). Ob jezeru Langano, v mestu Arba Minch, sem našel edini hotel v mestu Bekele Mola. Ta je premogel celo tuš, seveda iz vedra, da ne bo pomote. Tudi številni komarji so bili že vključeni v ceno. Mislil sem si, v Afriki se je treba hitro prilagoditi razmeram in potem ne bo težav.

Drugačen vsakdan

Med vožnjo proti dolini Omo sem začel spoznavati drugačno Etiopijo, kot sem si jo predstavljal pred obiskom. Res je, da gre še vedno za precej gospodarsko nerazvito državo. Nimajo svoje proizvodnje, svojih tovarn, vse uvažajo, zato so cene visoke. Tudi prevoz je precej omejen. Zelo malo ljudi si lahko privošči svoje prevozno sredstvo, zato so lokalni avtobusi napolnjeni do zadnjega kotička, kar povzroča številne gumidefekte. Opazoval sem, kako so ljudje ob cesti čakali na menjavo odslužene gume. To so jo zamenjali s staro, nekoliko manj odsluženo, ki je zdržala natanko nadaljnjih sto kilometrov, potem se je zgodba ponovila. Videval sem ljudi, ki niso šli nikamor brez kantice vode. V teh krajih sem se zares zavedel, kaj pomeni voda za življenje. Kakšna nafta, v prihodnosti bodo vojne za vodo, samo spomnite se Darfurja. Po drugi strani pa sem bil izredno pozitivno presenečen nad lično obdelano regijo – povsod so imeli polja s terasastim sistemom, ki izkorišča padec vode. Ljudje so pridno delali na poljih in ni mi bilo jasno, kako je mogoče, da je Etiopija sinonim za lakoto. Pogoji za pridelovanje v državi so naravnost odlični. To sicer ne velja za celotno ozemlje, vendar ob normalni distribuciji ne bi smel nikoli nihče umreti od lakote. Da je pred leti umrlo toliko ljudi, je bila kriva državljanska vojna. V številnih skladiščih je bilo takrat dovolj hrane, vendar so jo blokirali, da ni prišla do ljudi, ki so jo nujno potrebovali.

... preostanek prispevka si lahko preberete v reviji Zima 2009/10.