Na poti z avtomobilom od juga do severa Afrike se je Uroš Ravbar peljal skozi Etiopijo, deželo o kateri je vedel le, da je znana po lakoti in da od tam prihajajo dobri tekači.

Pred prihodom v Etiopijo sem imel v kenijski prestolnici Nairobi kar nekaj težav pri pridobitvi vizuma, mejo pa sem prečkal na skrajnem jugu, v odročnem mestu Moyale. Zanimivo je, da si to mesto delita obe državi: večji del je v Etiopiji, manjši v Keniji. Moyale je znan po značilni tradicionalni arhitekturi in je glavna mejna postojanka na cesti med Nairobijem in Adis Abebo, etiopsko prestolnico. Bil sem močno presenečen, ko sem po obupnih kenijskih cestah zapeljal na pravi asfalt in celo gorivo je bilo zelo poceni (0,4 evra/liter). Ob jezeru Langano, v mestu Arba Minch, sem našel edini hotel v mestu Bekele Mola. Ta je premogel celo tuš, seveda iz vedra, da ne bo pomote. Tudi številni komarji so bili že vključeni v ceno. Mislil sem si, v Afriki se je treba hitro prilagoditi razmeram in potem ne bo težav.

Drugačen vsakdan

Med vožnjo proti dolini Omo sem začel spoznavati drugačno Etiopijo, kot sem si jo predstavljal pred obiskom. Res je, da gre še vedno za precej gospodarsko nerazvito državo. Nimajo svoje proizvodnje, svojih tovarn, vse uvažajo, zato so cene visoke. Tudi prevoz je precej omejen. Zelo malo ljudi si lahko privošči svoje prevozno sredstvo, zato so lokalni avtobusi napolnjeni do zadnjega kotička, kar povzroča številne gumidefekte. Opazoval sem, kako so ljudje ob cesti čakali na menjavo odslužene gume. To so jo zamenjali s staro, nekoliko manj odsluženo, ki je zdržala natanko nadaljnjih sto kilometrov, potem se je zgodba ponovila. Videval sem ljudi, ki niso šli nikamor brez kantice vode. V teh krajih sem se zares zavedel, kaj pomeni voda za življenje. Kakšna nafta, v prihodnosti bodo vojne za vodo, samo spomnite se Darfurja. Po drugi strani pa sem bil izredno pozitivno presenečen nad lično obdelano regijo – povsod so imeli polja s terasastim sistemom, ki izkorišča padec vode. Ljudje so pridno delali na poljih in ni mi bilo jasno, kako je mogoče, da je Etiopija sinonim za lakoto. Pogoji za pridelovanje v državi so naravnost odlični. To sicer ne velja za celotno ozemlje, vendar ob normalni distribuciji ne bi smel nikoli nihče umreti od lakote. Da je pred leti umrlo toliko ljudi, je bila kriva državljanska vojna. V številnih skladiščih je bilo takrat dovolj hrane, vendar so jo blokirali, da ni prišla do ljudi, ki so jo nujno potrebovali.

Dežela raznolikosti

Da so Etiopijci zares dobri tekači, sem se prepričal tudi sam. Med vožnjo proti Konsu so vsi otroci tekli kot ponoreli, ko so zagledali moj avtomobil. Hotel sem večerjat v miru ob glavni cesti, pa ni šlo. Samo ustavil sem se in že so pritekli iz prvega grma. Avtomobil sem premaknil kilometer naprej in zgodba se je ponovila. Okoli sami hribi, nikjer nikogar. Neverjetno, ampak ko sem ustavil so se od nekje prikazali v manj kot eni minuti. Pustili so krave in tekli proti cesti. Kaj takega še nisem videl nikjer. Niti v Indiji. Vsi so me prosili za nekaj. Čez čas je prosjačenje postalo že malce utrujajoče, predvsem zato, ker sem vozil z odprtim oknom (klimatska naprava ni delovala). Če bi imel tovornjak daril, ne bi mogel osrečiti vseh otrok, ki sem jih videl tisti dan. Navadil sem se na vsakodnevni »daj, daj« in spoznal, da je Etiopija pravi skriti biser Afrike. Je zibelka krščanstva in po zgodovinskih zakladih se v Afriki lahko z njo primerja le Egipt. Je tako drugačna od preostale Afrike in tako edinstvena, da jo morate obiskati enkrat v življenju. Tam se je pisala zgodovina človeštva, tam so odkrili kosti 3,3 milijona let stare Lucy, najstarejšega človeškega prednika. Gre tudi za deželo izrednih nasprotij in neverjetnih ljudi. Pogosto se počutiš, kot bi se znašel v Kristusovem obdobju. Etiopijci so namreč potomci kraljice Sabe, tam se nahaja Mojzesova skrinja zaveze. Fascinantna zgodovina države se kaže na vsakem koraku: izklesane cerkve v Lalibeli – osmo čudo sveta, gradovi v Gondarju – Afriški Camelot, starodavni samostani z menihi na jezeru Tana. V Adis Abebi je zelo lep etnografski muzej, prestolnica pa se ponaša tudi z eno največjih tržnic v Afriki. Po živahnem ritmu prestolnice lahko na severozahodu v narodnem parku Simien občudujete prvinsko naravo. Gorski masiv Simien je s precej štiritisočaki, tudi Ras Dashnom, na seznamu ogrožene svetovne dediščine World Heritage. Dramatična pokrajina je posledica močnih zemeljskih aktivnosti, ki so se dogajale pred 40 milijoni let. Izbruhi tekoče lave so pustili tri kilometre debelo skorjo. Erozija, ki je sledila, je pustila za seboj nazobčano obliko gorovja Simien. Ostre spirale se strmo dvigajo nad pokrajino kot vulkanski vratovi. Odpravite se lahko na enega najlepših pohodov v Afriki. Velika verjetnost je, da boste videli pavijane.

Edinstvena plemena

Jug dežele je zadnja afriška divjina z nepozabnimi plemeni Mursi, Banna, Karo in Hamer, ki živijo kot pred več tisoč leti. Tako fotogeničnih plemen ne boste videli nikjer drugje na svetu. Če priletite z letalom neposredno v Adis Abebo, najemite terensko vozilo in se podajte proti jugu države. Najprej mimo Tiye, katere kamnite plošče štejejo med Unescovo dediščino, vasi Shashemene (središča Rastafarijancev) do Arba Mincha, ki služi kot izhodišče za ogled tržnice krokodilov in obiska vasi plemena Dorsi (s svojimi posebnimi hišami v obliki čebelnjakov). Nato vas čakajo kilometri vožnje po odročnih predelih, na katerih živijo edinstvena plemena. Najprej lahko odkrivate fotogenično pleme Hamer, potem z lesenim kanujem veslate do vasi plemena Galeb. Sledijo vse slabše ceste. Te vodijo do plemena Karo in vse do narodnega parka Mago. Tam živi najbolj zanimivo pleme, Mursiji. Že na vhodu v vas so me pričakali s kalašnikovkami oboroženi fantje. Za vstop je nujen lokalni vodič, ki se z njimi pogovori in po plačilu nekaj birov, njihove lokalne valute, so nas fantje spustili naprej. Pogled se mi je kaj kmalu ustavil na njihovih dekletih oziroma ženah, ki so res posebne. Umetno si povečujejo ustnice, tako da si v usta vstavljajo okrogle lesene krožnike. Vsako leto si lahko vstavijo večjo skodelo in tako pridobijo na vrednosti in lepoti. Vrednost in lepota igrata veliko vlogo, ko dekleta iščejo moža.

V dolini Omo, v kateri živijo omenjena plemena, lahko doživite pravo Afriko in zadnjo afriško divjino. Odpravite se za tisoč let nazaj, saj je že samo potovanje po teh krajih posebna zgodba. Težke razmere, kot so prah, komarji, slabe ceste in kampiranje, so pravi izziv za trpežne popotnike, ki so nagrajeni s posebnimi izkušnjami in kdaj tudi s kakšnim plesom ob ognju pod nešteto zvezdami.

Ko sem potoval po Etiopiji, sem v dnevnik zapisal: »Nikoli si ne bom domišljal, da jih razumem, ker dejansko živim drugačno življenje. Lahko pa z njimi preživim dan, dva ali tri. Lahko jih samo začutim. Se za trenutek ustavim tudi v svojem življenju. Pomislim na to, kar počnem... Plemena na območju doline Omo so dejansko tako drugačna in tako posebna, da jih bom že zaradi tega vedno spoštoval in se k njim vedno znova vračal.«

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2009/10.