Gregor Födransperg – Fedr se je med več kot sedem tisoč filipinskimi otoki zaljubil v največjega, imenovanega Luzon, in v njegove dih jemajoče znamenitosti, ki kličejo po nepozabnih avanturah.

Čeprav je Luzon turistično skoraj povsem nerazvit, ponuja vrhunska doživetja: od pohoda med starodavnimi riževimi terasami in jamarskih avantur prek vzpona na prekrasni ognjenik Pinatubo do plavanja z veličastnimi kitovci. Na Luzonu vsakič občutim prvobitno in neokrnjeno Azijo. Zdi se mi, kot bi se tam čas ustavil pred kakšnimi dvajsetimi leti. Na največjem otoku Luzonu leži tudi prestolnica Manila.

Ognjenik Pinatubo

Leži slabih sto kilometrov od filipinske prestolnice Manila. Lokalne turistične agencije organizirajo dnevne izlete, a precej bolje je prenočiti pod ognjenikom in si za ogled vzeti ves dan. Območje ognjenika je vojaško območje, zato je ogled te znamenitosti mogoč le z agencijo. Zgodaj zjutraj nas je pred hotelom v Angelesu čakal kombi in nas odpeljal do vasice Santa Juliana, ki je izhodišče za izlete s terenskimi vozili. Tam smo se na recepciji prijavili, sedli v dotrajan džip in molčeči voznik nas je odpeljal na pustolovščino.

Kmalu sem ugotovil, da voznik molči, ker ne zna angleško, kar je na Filipinih prava redkost. Pozneje sem izvedel, da pripada ljudstvu Aeta, ki so jih Španci poimenovali Negriti. Aeta so filipinski staroselci, sorodni Aboridžinom v Avstraliji in ljudstvom na Papui Novi Gvineji. Na Filipinih so živeli precej dlje, preden se je iz Azije, predvsem s Kitajske in Malezije, priselila večina današnjega prebivalstva Filipinov. Pripadniki ljudstva Aeta živijo v majhnih skupnostih na otoku Luzon, med katerimi je najbolj znana prav skupnost v okolici Pinatuba. Po enourni divji vožnji po makadamski cesti, brezpotjih in številnih prečkanjih malih rek brez mostov, se je džip ustavil na parkirišču. Od tam nas je čakal polurni vzpon proti kraterju ognjenika. Ob robu kraterja se je pred nami odprl pravljični razgled, saj se je v vulkanskem žrelu z leti nabrala voda, ki je kratersko dno spremenila v prekrasno jezero neverjetne turkizne barve. V nekaj minutah smo se spustili do jezera in se okopali v čisti in osvežujoči vodi.

Na divji sever

Severni Luzon je eden najbolj odročnih območij sveta. Iz Manile do glavnega turističnega središča Banaue, ki je oddaljen 350 kilometrov, vozi avtobus 12 ur. Najenostavneje se je na pot odpraviti zvečer, prespati na avtobusu in zjutraj prispeti v Banaue. Mesto predstavlja ena ulica, na kateri je pol ducata enostavnih hotelov, tri restavracije in majhna tržnica.

Iz mesteca sem se v družbi lokalnega vodiča podal na tridnevni pohod do vasice Batad. Cest na temu območju ni, so le ozke stezice, ki povezujejo majhne odročne vasice. Prespite lahko v enostavnih penzionih ali tradicionalnih hišah, ki jih domačini oddajajo redkim tujim obiskovalcem.

Batad, ki leži v polkrožni areni starodavnih riževih teras, predstavlja vrhunec potovanja po severnem Luzonu, saj je pravi skriti dragulj. Smaragdno zelene terase pomladnega riža so prava paša za oči. Tam zlahka nekaj ur zrete v daljavo in meditirate.

Ljubitelji pustolovščin morate obvezno obiskati tudi vasico Sagada na severu, ki je od Banaueja oddaljena nekaj ur. V okolici vasice sta dve kraški jami, ki ju povezuje podzemni tunel, skozi katerega se lahko podate v spremstvu lokalnega vodnika. Vanj vstopite skozi ozko odprtino, ki predstavlja že prvi filter, obseg trebuha, saj ta pustolovščina vsekakor ni primerna za vsakogar. Ne smete imeti strahu pred temo, višino, ozkimi in zaprtimi prostori, netopirji in verjetno bi se našla še kakšna možna neprijetnost. Če pa se v jamo podate z odprto glavo, doživite eno najbolj nepozabnih in z adrenalinom nabitih pustolovščin svojega življenja. Na nekaterih predelih lokalni vodnik napne vrv, po kateri se dvignete ali spustite, prečkate pa tudi rob malega podvodnega jezera, v katerem se lahko okopate. Iz tunela smo prišli v drugo jamo, pred katero je podjetni domačin postavil majhen bife. Po pustolovščini smo se nagradili s hladnim pivom.

Med kitovci

Pred desetimi leti je lokalni potapljač v zalivu pred vasico Donsol opazil ogromno število kitovcev in na to opozoril tamkajšnje oblasti. Po nekaj raziskavah so ugotovili, da je voda v zalivu izredno bogata s planktonom, ki je glavna hrana kitovcev, in da se približno šest mesecev na leto, od novembra do maja, v zalivu tare teh lepih živali.

Opazovanje kitovcev je lokalna skupnost razvila v dobičkonosno dejavnost. Kljub množičnosti obiskovalcev so uspeli ohraniti pridih neokrnjenosti narave, saj je njihovo opazovanje strogo nadzorovano. Pred vkrcanjem na barko je obvezen ogled informativnega filma, v katerem so podane osnovne informacije o kitovcih.

Filipinski butanding, po slovensko kitovec, je vrsta morskega psa in je največja riba na svetu. Doseže lahko do 12 metrov dolžine, tehta do 15 ton. Njegova usta so široka do 1,5 metra, v njih pa ima približno 300 vrst izredno majhnih zob, ki jih skoraj ne uporablja. Vodo filtrira skozi škrge, kapaciteto pa ima približno 6 tisoč litrov na uro. Kitovci živijo v tropskih morjih, plavajo pa s povprečno hitrostjo približno 5 km/h. Ime kitovec izhaja iz načina prehranjevanja, saj se kitovec prehranjuje s filtriranjem planktona iz morske vode, kar je značilnost kitov. Kitovci so ljudem povsem nenevarni. Sledi izlet na morje. Na vsaki barki je prostora za največ sedem turistov, praviloma pa enega kitovca naenkrat lahko opazuje le ena barka.

Po izplutju je kapitan barke še enkrat obnovil postopek opazovanja kitovcev. Nekdo od posadke je opazil kitovca in z barko smo se ustavili nekaj metrov pred njim. Nataknili smo si maske in plavutke, skočili v vodo. Začela se je nepozabna predstava, saj je tik pod nami priplavala ogromna pikčasta riba. Ko smo si opomogli od prvega šoka, smo v opazovanju začeli resnično uživati. V enem dopoldnevu lahko plavate tudi z ducatom teh veličastnih morskih popotnikov.

Skok na Boracay

Otok Boracay sicer ni del Luzona, a je le kratek let oddaljen od Manile. Je tisti pregovorni tropski raj, ki predstavlja obvezen zaključek napornega potovanja po turistično skoraj povsem nerazvitem Luzonu. Boracay ima štiri kilometre dolgo s palmami obdano belo peščeno plažo, na kateri je polno barov, restavracij in prenočišč. Na svoj račun pridejo tako t. i. nahrbtnikarji, ki svoje poceni bungalove poiščejo nekoliko stran od plaže, kot petični gostje, ki bivajo v luksuznih bungalovih tik ob plaži.

Znamenitost Boracaya je poceni in izredno okusna morska hrana. V dobri družbi sem povečerjal okusnega jastoga, nato pa se usedel v bar na plaži, si naročil rum in se prepustil nepozabnemu pogledu na enega najlepših sončnih zahodov na svetu.

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2009/10.