Gregor Födransperg – Fedr se je med več kot sedem tisoč filipinskimi otoki zaljubil v največjega, imenovanega Luzon, in v njegove dih jemajoče znamenitosti, ki kličejo po nepozabnih avanturah.

Čeprav je Luzon turistično skoraj povsem nerazvit, ponuja vrhunska doživetja: od pohoda med starodavnimi riževimi terasami in jamarskih avantur prek vzpona na prekrasni ognjenik Pinatubo do plavanja z veličastnimi kitovci. Na Luzonu vsakič občutim prvobitno in neokrnjeno Azijo. Zdi se mi, kot bi se tam čas ustavil pred kakšnimi dvajsetimi leti. Na največjem otoku Luzonu leži tudi prestolnica Manila.

Ognjenik Pinatubo

Leži slabih sto kilometrov od filipinske prestolnice Manila. Lokalne turistične agencije organizirajo dnevne izlete, a precej bolje je prenočiti pod ognjenikom in si za ogled vzeti ves dan. Območje ognjenika je vojaško območje, zato je ogled te znamenitosti mogoč le z agencijo. Zgodaj zjutraj nas je pred hotelom v Angelesu čakal kombi in nas odpeljal do vasice Santa Juliana, ki je izhodišče za izlete s terenskimi vozili. Tam smo se na recepciji prijavili, sedli v dotrajan džip in molčeči voznik nas je odpeljal na pustolovščino.

Kmalu sem ugotovil, da voznik molči, ker ne zna angleško, kar je na Filipinih prava redkost. Pozneje sem izvedel, da pripada ljudstvu Aeta, ki so jih Španci poimenovali Negriti. Aeta so filipinski staroselci, sorodni Aboridžinom v Avstraliji in ljudstvom na Papui Novi Gvineji. Na Filipinih so živeli precej dlje, preden se je iz Azije, predvsem s Kitajske in Malezije, priselila večina današnjega prebivalstva Filipinov. Pripadniki ljudstva Aeta živijo v majhnih skupnostih na otoku Luzon, med katerimi je najbolj znana prav skupnost v okolici Pinatuba. Po enourni divji vožnji po makadamski cesti, brezpotjih in številnih prečkanjih malih rek brez mostov, se je džip ustavil na parkirišču. Od tam nas je čakal polurni vzpon proti kraterju ognjenika. Ob robu kraterja se je pred nami odprl pravljični razgled, saj se je v vulkanskem žrelu z leti nabrala voda, ki je kratersko dno spremenila v prekrasno jezero neverjetne turkizne barve. V nekaj minutah smo se spustili do jezera in se okopali v čisti in osvežujoči vodi.

... preostanek prispevka si lahko preberete v reviji Zima 2009/10.