Ko si želijo biti na dopustu opaženi in fotografirani, zvezdniki odpotujejo na zloglasen karibski otok St. Barths, ko pa se želijo umakniti od žarometov, obiščejo rajsko Anguillo. Barbara Vrezovnik odkriva njene skrivnosti.

Anguilla sodi v skupino Leewardskih otokov. Ti so del Lesserjevih Antilov, najpogosteje pa jih imenujemo kar Karibi. Do Anguille je najenostavneje priti s sosednjega otoka St. Maarten, na katerem je mednarodno letališče Princess Juliana International Airport. Letališče je postalo svetovno znano pred leti, ko so v medijih začele krožiti razburljive fotografije letal, ki pristajajo tik nad plažo Maho Beach. Posnetki so bili takrat za marsikoga neverjetni. Danes je fotografiranje letal med pristajanjem največja zanimivost St. Maartina. Po pristanku letala na nizozemski strani otoka, pred letališčem čakajo taksiji (okoli 10 € na osebo), ki vas popeljejo v pristanišče Marigot na francosko stran otoka, od koder za 10 ameriških dolarjev (6,67 €) v dobrih dvajsetih minutah s trajektom priplujete na odmaknjeni raj. Tam se kar 33 najboljših plaž z belim mokastim peskom sreča s čistim in toplim turkiznim morjem.

Otok popolne sprostitve

Pastelno obarvane tradicionalne lesene koče, skoraj ravninski otok z najvišjim hribom Crocus Hill (le 64 metrov), monotono rastje, prevladuje grmičevje, in koze, ki se pasejo ob cesti, niso ravno slike raja, ki ga morda marsikdo pričakuje. Vendar Anguilla preseneti s počasnim in nezapletenim življenjskim ritmom. Edina stvar, o kateri morate razmisliti, je, kaj bi tisti dan na otoku počeli. »Ob obisku otoka Anguilla vas bodo sprejeli in vam zaželeli dobrodošlico srčni domačini. Kjer koli bivate, v razkošnem rezortu, apartmajskem hotelu, vili ali koči ob čudoviti obali, povsod se lahko popolnoma sprostite, obnovite svojo energijo in se vrnete domov prenovljeni, tako telesno kot duhovno,« predstavi glavne atribute otoka Angela Sinto iz turističnega urada otoka Anguilla in še doda: »Tisti, ki živimo na tem rajskem otoku, se tega dobro zavedamo. Zato smo gostoljubni do vseh in smo radi dobre volje. Ker nas je malo, smo vsi kot velika družina. Pomagamo drug drugemu. Kadar se bliža nevihta in nekoga ni doma, mu najbližji sosed zapre vsa okna.«

... preostanek prispevka si lahko preberete v reviji Zima 2009/10.