Če sem si v preteklih mesecih res kaj želela, je bilo to sonce. Zaradi hladnih oblakov, ki so vsak dan prekrivali nebo, in težkih korakov v snegu večkrat nisem mogla zaspati. Dolgo v noč sem zrla skozi okno, opazovala ples snežink in se počutila kot tujec v domačem kraju. Čas, ki je neusmiljeno naznanjal dolgo zimo, je privoščljivo kazal na razpokane ustnice, premražene dlani in drhteče telo. Prevečkrat in predolgo. Ker je bila pomlad še daleč, sem zasnežene slike zamenjala za vonj po morju …

Na dan, ko sem odhajala, je močno snežilo. Na poti do letališča sem razmišljala samo še o zlatem pesku in objemu egipčanskega sonca. Srečo sem imela, da po nekajurni zamudi letala zaradi snežnih razmer leta niso odpovedali. Neučakanost je bila zato še toliko večja. Ob težko pričakovanem vzletu me je prevzel občutek neizmernega veselja in svobode. Kot da bi se telo osvobodilo težkega železnega oklepa in zadihalo s polnimi pljuči.

Vsak nasmeh ima svoj odsev. Svojega sem našla, ko sem stopila z letala in pogledala v modro nebo. Oko se je orosilo od silne svetlobe, bledih lic so se dotaknili sončni žarki in jih v trenutku pobarvali s sramežljivo rdečico. Ljubezen neba je rodila toplino v srcu. Bilo je popolno. Zgrabila sem kovček in se izgubila v barvah egipčanskega cesarstva.

... preostanek prispevka si lahko preberete v reviji Pomlad 2010.