V prestolnici Sana so Roka Kofola značilne opečnate hiške z detajli, kot bi jih nekdo namazal s smetano, spominjale na pravljično hiško Janka in Metke. Pred njim sta se nasmihala avantura neizprosne puščave in obisk edinstvenega otoka Sokotra.

PRAVLJIČNA SANA

Jemen je pravljična dežela z več kot 2.500 let naseljenim glavnim mestom Sana. V starem delu dvomilijonske prestolnice me je očaralo vseh 6.500 hišk, ki so me spominajle na čokoladno hiško pravljičnih junakov Janka in Metke. Pravzaprav mi je med vsemi mestnimi jedri številnih mest, ki sem jih že kdaj obiskal, Sana najlepša.

Sprehod med mestnimi ulicami je le še potrdil, da sem v nekem drugem svetu. Ne, v njem ni čutiti latinskoameriških ritmov, niti jugovzhodne azijske kulture in tudi prvobitno afriškega ni veliko. Pa vendarle ni stereotipno arabsko.

Taksista sem povprašal po enem od dvanajstih tipičnih (smrdečih in umazanih) hamamov. Možakar mi je pomignil in rekel, »prisedi« ter me odpeljal do njega. In ko me je odložil, ni zahteval denarja, niti bakšiša. S še nekaj prijatelji smo bili deležni edinstvenega kulturnega doživetja, kot ga ni nikjer drugje na svetu.

Po Jemnu smo potovali v družbi deklet, ki so parne kopeli preskočila, so pa se nam ponovno pridružila pri kulinaričnem razikovanju dežele. V mestu smo iskali kantino, v kateri bi lahko poizkusili salto. To je najbolj tipična jed v Jemnu, posebej priljubljena v času kosila v malih kantinah po Sani. V vročem loncu jo servirajo na, s časopisom podloženo, mizo in z arabskim kruhom, ki spominja na testo pice. Salta je kot golaž, ki ga sestavljajo koščki mesa, mleto meso, jajca, čebula, paradižniki in hilba, posebna omaka, katere vsebina je tudi nariban por. Okusno in preprosto. Kmalu se nam je pridružil domačin in nas čez glavno cesto vodil proti tržnici, mimo čajnic s sladkimi metinimi čaji do skromne kantine, v kateri je pod sliko predsednika Saleha sedelo že nekaj domačinov. Pred seboj so imeli litoželezni lonček salte, plastični kozarec z vodo, za pasom kultni nož jambija in vrečko kata, ki je bila obešena za njegov ročaj. Kat je najpomembnejša rastlina jemenskega družabnega življenja, pa tudi gospodarstva. Za njo družina zapravi tudi po četrtino vseh prihodkov, Jemen pa samo za zalivanje tega žejnega grma dobro polovico vseh zalog vode. Ljudje opuščajo pridelavo živil in se poskušajo v gojenju kata, za katerega dobijo do petkrat več dobička. Po vsakem kosilu se namreč vsak Jemenec (zadnja leta tudi vse več žensk) odpravi na tržnico po vrečko svetih listov. Zanjo mora odšteti od 1 do 10 evrov, odvisno od kakovosti. Nato se dobijo s prijatelji pod drevesom, ob čaju, v restavraciji ali kakem družabnem prostoru in ure in ure prežvekujejo liste tega rajskega grmičevja, si izmenjujejo informacije in razpravljajo o aktualnih dogodkih. Kdor kaj velja, mora biti navzoč temu obredu. Naš vodič Kais je za pol leta opustil to navado, zato ga prijatelji niso več vabili medse, nihče ga ni obveščal o aktualnih dogodkih. Kot pravi, fizično ni bil odvisen in se je lahko odpovedal katu. A kaj ko se s katom odpoveš tudi družabnemu življenju. Počutil se je kot izobčenec. Tako je zavil po več vrečk kata, zase in za prijatelje ... »Po žvečenju kata se počutiš, kot bi spil več kav hkrati,« je povedal vodič in dodal »je tudi afrodiziak, hkrati pa deluje zelo pomirjajoče.« Nič čudnega, da jo imenujejo tudi rajska rož'ca.

Kar nekaj časa je minilo, da se je salta toliko ohladila, da smo jo poskusili. A potem smo bili enotnega mnenja – škoda, da takega golažka ne bomo dobili skoraj nikjer več na naši poti po Jemnu.

Ko smo se sprehajali po stari Sani, da bi se naužili tisoč in ene dišave kave, sira, čaja in dišečih palčk, se je zdelo, kot da smo mi večja zanimivost kakor nova dežela nam. Vso pozornost so pritegnila naša dekleta, pa čeprav so si po priporočilih ovila ruto okoli glave, a so vseeno pokazala veliko več kot domačinke, ki kažejo le oči. Zato so nas ustavljali, pozdravljali, se pogovarjali z nami, nas celo fotografirali. Počutili smo se prav prijetno! In potem smo zaslišali mujezina, ki je po zvočnikih klical na eno od petih dnevnih molitev. Ljudje so se odpravili v bližnjo mošejo, v zraku je bilo čutiti posebno energijo, klic je deloval povsem pomirjajoče. Skočili smo na streho bližnjega hotela in se popolnoma prepustili čarom sladkanega čaja, zvokov in arhitekturnih lepot Sane.

GORE, PUŠČAVE, DOLINE IN RAJSKE PLAŽE

Jemen je slikovita dežela. Marsikdo misli, da ga bo pričakala le puščava, nekaj skalnih palač in ljudje s kalašnikovimi na rami. Vse to res ponuja. A še veliko več. Že po nekaj dneh potovanja sem bil navdušen nad slikovitostjo te kamnite dežele. Gorovja Kavkaban in predvsem Haraz ponujajo prelepe sprehode ali malo daljše pohode do kamnitih vasi na robu prepadov. Tam je najbolje prespati v šotorih ali v hiški gostoljubnih domačinov. Je pa tam, v času, ki je primeren za obisk dežele, zelo hladno. Dnevna temperatura se včasih spusti tudi do ledišča. Ves del okoli Sane je namreč planota nad 1.000 metri, predeli, po katerih se hodi, pa lahko presegajo 2.000 metrov. Najvišja gora Džabal an Nabi Šuajb (3.667 m) krepko prekaša našega očaka.

Puščava Al Sabatayn je poglavje zase. Predvsem zato, ker je zaradi nemirov na severnem delu Jemna, zaradi meje z Arabskimi emirati, zaradi notranjih trenj in malih vojn med šejki velikokrat zaprta. In tudi zato, ker so bili konvoji turistov skozi njo v zadnjih dveh letih tarča terorističnih napadov. Zato danes puščavo lahko prečite le v spremstvu vojske ali beduina. Priporočam drugo možnost, ker je doživetje bolj pristno. Kar naenkrat se s svojim džipom odcepite od konvoja najmanj tridesetih vozil, ki jih spremlja vojska in prečijo puščavo po glavni cesti, ne pa prek sipin, po poti, ki jo pozna samo beduin. Puščava Al Sabatayn je območje neskončnih valov zlatega peska. Nikjer nikogar. Na njenem robu se sem in tja prikaže kamela in na obzorju kamniti rob, ki napove prelepe doline, vadije, ki se vijejo po vsem Jemnu in so posute z dateljnovimi palmami in kamnitimi vasicami, v katerih živijo malo drugačni ljudje kakor tisti v Sani. V eni od njih naj bi živela tudi družina Osame Bin Ladna. Tam je življenje težje, pokrajina je manj rodovitna in malo manj prijazna.

In kako slikovite so lahko šele plaže! Ojoj, tisto, kar sem leta iskal na Tajskem in na Filipinih, se mi je v Jemnu ponudilo kot strela z jasnega – kar naenkrat smo parkirali med dvema vulkanoma, na najbolj hipijevski plaži z najbolj svežo hrano, kar si jih lahko poželite. In bili smo popolnoma sami. Jaz in osem žensk. No, pa še trije prijatelji in pet Jemencev. Bližnja vas je postregla s tonami svežih rib s prtljažnikov na plaži parkiranih poltovornjakov, plaža Bir Ali pa z belim prahom in turkizno vodo. Nobenih morskih psov, nobenih nevarnih tokov, nobene restavracije, nobenih turistov. Nič. Le lesene, napol odprte hiške, ki so bile naše zavetišče, v katerem smo spali. Pa naša slamnata preproga, nekaj vzglavnikov, tistih tipičnih za arabski svet, aladinove petrolejke, nešteto zvezdic, sveža morska pojedina, velik kup kata in prijetna družba.

SOKOTRA

Potovanje po Jemnu smo končali na Sokotri, otoku, ki leži bliže Afriki kakor Jemnu. Slišal sem, da velja za eno najbolj nenavadnih območij. Vendar ko sem z letala stopil nanj, sem se vprašal: »Pa kaj je tako posebnega tukaj!?« Otok je velik dobrih 3.600 kvadratnih kilometrov (dolg okoli 130, širok okoli 30 km) in na njem živi okoli 50.000 ljudi. Še zdaj me zanima, kam so se skrili ob našem obisku. O bogastvu otoka govori podatek, da tretjine rastlin ne boste videli nikjer drugje na svetu. Na plaži smo zagledali nasedlega kita, ob otoku pa je mogoče videti jate delfinov in morske skate, ki skačejo iz vode, kot bi jih tresla lastna elektrika. Kosmate kokoši, ki so videti kot sokoli ali jastrebi, so še najmanj avtohtone prebivalke Sokotre. Pravzaprav so to egipčanski jastrebi Neophron percnopterus in so prve živali, ki jih boste tam zagledali.

Na otoku rastejo zmajeva drevesa Dracaena cinnabari. Njihov sok, ki je v mitskem izročilu poznan kot zmajeva kri, so v antičnem svetu uporabljali kot antiseptično zdravilo za premazovanje ran. Z njim so se mazali tudi rimski gladiatorji. Endemično vrsto dreves lahko zagledate malo stran od obale, pa tudi v notranjosti otoka. V mestu Hadiboo se dogovorite za najem terenca, voznika in lokalnega vodiča, ki bo dobro govoril angleško in vam znal približati edinstvene primerke flore in favne. Kupite si hrano in se vsaj za pet dni odpravite na šotorjenje na plaže, na okoli 1.500 metrov visoke hribe in peščene sipine. Le tako boste imeli čas, da boste našli svoj tolmun in svoj raj na tem za oko nič posebnem otoku. A dlje ko boste tam, manj je verjetno, da se boste še kdaj vrnili. Še posebno, če boste zapluli z jadrnico malo predaleč, tja, kjer so že aktivni somalski pirati, ki ropajo ladje pod zastavami različnih držav.

Prispevek je bil objavljen v reviji Pomlad 2010.