Dolina smrti, ki leži v južni Kaliforniji, pri nekaterih že s svojim imenom vzbudi strah in trepet. Vendar, kot je prepričana Veronika Sorokin, če smo poučeni o značilnostih krajine in se tja podamo ustrezno opremljeni, nas ne bo pustila na cedilu.

Kdor obišče dolino, o njeni presenetljivi lepoti govori le še v presežnikih. V spominu za vedno ostanejo dih jemajoči sončni vzhodi in zahodi, presunljiva dramatičnost pokrajine in njenih ekstremov, osupljivo rastlinstvo v pomladnih mesecih in občutek popolnega miru.

Prvi pomislek, ki ga navadno imamo o obisku Doline smrti, je gotovo neznosna vročina. Povprečna poletna temperatura se giblje med 47 in 49 °C. Rekordno, 57 °C, pa so izmerili leta 1913 v Furnace Creeku v naravni oazi sredi Doline smrti. Najprimernejši čas obiska je od oktobra do konca aprila. Če ste ljubitelj puščavskega rastlinja, ki ga v Dolini smrti občudujemo s še več spoštovanja in zanosa, priporočam obisk od sredine marca do konca aprila. Mimogrede, oskrbniki v parku se radi pohvalijo, da se je leto 2005 zapisalo v zgodovino kot najbolj cvetoče leto.

NAJLEPŠI RAZGLEDI

Dolina smrti je ugnezdena med gorskima verigama Amargosa in Panamint. Divjina s površino 13.800 km2 je največji narodni park v osrednjem delu Združenih držav Amerike. Zanimiva geološka preteklost je pokrajino dinamično razgibala, tako da lahko v njej odkrivamo raznolike pokrajinske tipe. Od nepregledne prostranosti pregrete slane puščave s peščenimi sipinami in kanjonov do razlomljenih gorskih grebenov, ki z vseh strani obdajajo dolino.

Za prvi stik s pokrajino in njenimi razsežnostmi priporočam dober razgled, ki osupne obiskovalca. Odlično izhodišče je Zabriskie Point, kjer je zelo živahno že v zgodnjih jutranjih urah, ko se začnejo zbirati fotografi, slikarji in drugi navdušenci. Čakanje na edinstven sončni vzhod nad spodaj ležečo puščavo je pravi obred, ki nas vpelje v svet nepopisne naravne lepote. Nežen barvni spekter, ki ga ujamemo v jutranjih urah, se v suhem puščavskem zraku še bolj izrazi in poudari kontraste v pokrajini.

Druga odlična razgledna točka je vrh Dante's View (1.669 m), ki nam iz ptičje perspektive ponuja še lepši pogled na dno kotline in okoliško gorovje. Belina, ki jo vidimo spodaj, nas zaradi odboja sončnih žarkov slepi in je ni ne konca ne kraja. To so pravzaprav soli in minerali, ki jih z gorovja Black Mountains izpira občasna meteorska voda. Ker nima kam odteči, se zgošča s kamninami in soljo, ki v grudah različnih oblik in velikosti pokrivajo dno Doline smrti. Ta se nam z višine zdi kot ogromen kos zmečkanega, hrapavega belega papirja, v katerega je vrezana dolga črta – glavna cesta št. 190.

CHARLIE BROWN IN RUDOSLEDCI

Vrh Dante's View sta leta 1920 odkrila Charlie Brown in Dan Bresnahan, ki sta za rudarsko družbo Pacific Coast Borax Company iskala razgledno mesto. Območje Doline smrti je bilo od leta 1873 zanimivo zlasti zaradi nahajališč boraksa, bele kristalizirane snovi, ki so jo uporabljali kot čistilno sredstvo in antiseptik. Boraks so najprej tovorili z mulami, kasneje pa po železnici 265 kilometrov daleč v mesto Mojave. Charlie Brown je v bližnjem kraju Shoshone, skozi katerega je potekal transport, vodil okrepčevalnico in se zavzemal za pravice tamkajšnjih staroselcev, indijanskega ljudstva Timbisha Shoshone. Kasneje, v letih od 1938 do 1962, je bil zelo priljubljen državni senator v Kaliforniji.

Čas zlate mrzlice sredi 19. stoletja, ki je na ameriški Zahod privabljal številne rudarje in njihove družine z vsega sveta, pa je bil usoden za nekaj nesrečnežev, ki so si v upanju na odkritje »zlate jame« utrli pot v neznano. Zemljevid, po katerem so se ravnali, ni bil natančen in znašli so se sredi prostranih puščavskih širjav neizprosne doline. Več mesecev so tavali in slednjič podlegli izčrpanosti. Legenda pravi, da je nekdo od njih tik pred smrtjo z enega od gorskih vrhov zaklical pokrajini v slovo »Na svidenje, Dolina smrti!« in tako krstil prostrani puščavski svet.

SMRTONOSNA DOLINA

Izjemen opis Doline smrti, začinjen s sarkazmom in črnim humorjem, si lahko preberemo v oglasu rudarske oglaševalske agencije, objavljenem 1. aprila 1907 v reviji Death Valley Chuck-Walla: »Bi si želeli odpotovati v pekel? Morda se boste navdušili za izlet v Dolino smrti, pohitite! Ponaša se z vsemi prednostmi brez izjeme. To je čudovita dežela s skrivnostnim misticizmom Dantejevega Pekla, z neverjetno slikovitostjo, nenavadno romantičnostjo, polna izjemnega razkošja in absolutne drugačnosti. Če si želite spremembe v življenju sredi mestnega vrveža in bi radi razgibali svoje vsakodnevne sprehode, potem ste zagotovo na pravem mestu. Videli in spoznali boste stvari, o katerih se vam še sanjalo ni.«

Šalo na stran, Dolina smrti, ki je bila leta 1933 razglašena za narodni spomenik, od leta 1994 pa deluje kot narodni park, privabi vsako leto več kot milijon domačih in tujih obiskovalcev. Znani pregovor, da nasprotja privlačijo, tam velja kot nesporno dejstvo. V Dolini smrti smo priča izjemnemu geografskemu primeru najniže ležeče točke v Severni Ameriki Badwater (86 m pod morsko gladino) in 122 kilometrov zahodno (že zunaj območja doline) najvišje gore v osrednjem delu ZDA – Mount Whitney (4.418 m). Mogočni vršac leži na mejni črti med kalifornijskima okrajema Inyo in Tulare.

Medtem ko bomo spodaj pod morsko nižino uživali v dolgih sprehodih po snežno beli površini Badwaterja in bo pod našimi nogami škripala sol, ne sneg, pa bomo z odločitvijo za vzpon na Mount Whitney preizkušali svoje fizične zmogljivosti in vzdržljivost. Najhitrejši dostop na vrh je z izhodišča Whitney Portal (2.393 m), 14 kilometrov zahodno iz majhnega mesteca Lone Pine v okraju Inyo. Vsa pot z vrnitvijo na izhodišče je dolga približno 35 kilometrov, z nekaj več kot 2.000 metri vzpona. Priporočljiva je nočitev v bivaku ali v preprostem zatočišču na vrhu, na izhodiščni točki pa so na voljo kamp, parkirišča, okrepčevalnica in trgovina. Pot tehnično ni zahtevna. V poletnih mesecih Mount Whitney obišče več tisoč obiskovalcev, nekoliko več težav pa je s pridobitvijo dovoljenj. Ta je namreč treba rezervirati celo več kot leto pred odpravo.

FILMSKI MOTIVI

Skrivnostno, nevarno in strašljivo ozračje Doline smrti se je izkazalo za idealno motiviko televizijskih in celo radijskih oddaj. Tam so posneli tudi posamezne kadre filmov: Spartak (1960, rež. Stanley Kubrick), Zabriskie Point (1970, rež. Michelangelo Antonioni), Jonathan Livingston Galeb (1973, rež. Hall Bartlett), Vojna zvezd (1977, rež. George Lucas), The Doors (1991, rež. Oliver Stone) in drugih.

NASTANITEV IN CENE

Vstopnina v narodni park Dolina smrti je 10 dolarjev na vozilo in velja teden dni. V parku je nekaj kampov, nekateri med njimi so odprti vse leto. Zelo znan kamp je Furnace Creek (parcela 18 $), ki ohranja duh Divjega zahoda in kjer so tudi igrišča za golf, bazen z izvirsko vodo, muzej in bencinska črpalka. Emigrant in Wildrose sta brezplačna, Mesquite Spring je 10 dolarjev.

Stovepipe Wells Village, ki leži slabih 40 kilometrov severozahodno od Furnace Creeka, je namenjen predvsem družinam. V neposredni bližini gostje lahko občudujejo slavne peščene sipine, ki se dvigajo z Mesquite Flata. Na popoldanskem soncu so sipine kot neskončni valovi, zjutraj na njih lahko opazujemo sledi nočnih živali, ob luni pa sipine postanejo čarobne, a hkrati nevarnejše zaradi klopotač in škorpijonov.

The Furnace Creek Resort je ugnezden v zeleni oazi, ki jo obkroža velika puščava. V letovišču sta dva hotela, razkošen zgodovinski Inn at Furnace Creek in družinam prijazen Ranch at Furnace Creek. Tam so tudi igrišče za golf z 18 luknjami, plavalni bazeni, teniška in otroško igrišče. V dolini Panamint najdete majhno letovišče Panamint Springs v slogu Divjega zahoda, namenjeno sprostitvi in uživanju.

Prispevek je bil objavljen v reviji Pomlad 2010.