Teden jadranja med Kikladi, skupino dobrih 200 otokov, ki ležijo v Egejskem morju jugovzhodno od polotoka Atika, zahteva dobro pripravo in organizacijo. Matjaž Turek se je z ekipo odpravil na pustolovščino in od blizu spoznal tri turistično manj obljudene otoke.

Med najbolj znanimi Kikladi, ki so posejani v krogu okoli svetega otoka Delos, kar beseda kiklos v grščini tudi pomeni, so gotovo Mikonos, Santorini, Ios, Naksos, Paros, Antiparos in drugi. Turkizno morje, visoki skalnati otoki, porasli z oljkami in košato travo, peščeni zalivi, obkroženi z vulkansko obarvanimi stenami, ljubke bele hišice in nešteto cerkva z modrimi kupolami, prijazni domačini, ki posedajo v senci trte pred taverno na preprostih lesenih stolih in za mizami, ki se jih nekoliko starejši spominjamo le še iz babičine kuhinje, oprtani oslički in med skalami raztresene ovce, dišeča mastika in bela jadra na obzorju - vse to so Kikladi, ki so raztreseni po Egejskem morju na razdalji premera približno 100 navtičnih milj.

Od Ljubljane do grškega obalnega mesteca Lavrio, ki leži okoli 70 kilometrov jugovzhodno od Aten, je skoraj 1.700 kilometrov vožnje. Razen krajših odsekov v južni Srbiji, Makedoniji in ponekod v Grčiji vodi pot večinoma po avtocesti. Pa vendar je vožnja velik zalogaj, četudi je v avtomobilu več voznikov. Zato smo potovanje do Lavria, v katerem smo najeli jadrnico, raztegnili na dva dneva. Vmes smo nekoliko skrenili z glavne poti in si ogledali samostane v Meteori, preročišče v Delfih pod Parnasom in obiskali Atene.

SANTORINIJEV SRAMEŽLJIVI BRAT

Otok Milos, ki je najzahodnejši otok Kikladov, je bil skrajna točka našega potovanja in nedvomno tudi najlepša. Zaradi močne vulkanske dejavnosti v daljni preteklosti ga je doletela podobna usoda kakor Santorini, saj ga je dobršen del raztreščilo v zrak in okolico, pri tem pa je nastala globoka, s skalnatimi sfingami obkrožena laguna, v kateri je danes tudi pristaniško mestece Adamas, ki je ponudilo brezplačni dvodnevni privez naši jadrnici. O otoku lahko govorim le v presežnikih. Plaka, največje naselje in upravno središče, ki kot na večini grških otokov leži na enem njegovih vrhov, je tipični primer romantičnega grškega mesteca belih hiš, tlakovanih ulic, modrih streh, mlinov na veter, sredozemskega cvetja in prekrasnih razgledov na otok in morske širjave. Ogled Plake smo združili z občudovanjem sončnega zahoda, tega pa nadgradili z obiskom taverne, v kateri nas je prijazen lastnik s svojimi dobrotami zadržal do prvih ur novega dneva. Strmo pod Plako, povsem na obali lagune, leži majceno ribiško naselje Klima. Kamnito-lesene hišice, ki se tesno držijo druga druge, imajo največ sobo ali dve in so namenjene predvsem turistom. S svojo majhnostjo in barvitostjo so v meni prebudile spomin na otroški pravljični svet in vzbudile nezadržno željo, da bi se tam naselil vsaj za nekaj dni. Plaže na Milosu so pravi magnet za obiskovalce, saj si je prav tam narava privoščila pravi spektakel barv in oblik. Kot jagoda na smetani je gotovo plaža Sarakiniko, za katero bi bil boljši izraz planet Sarakiniko, saj gre za območje snežno belega, nežno zaobljenega apnenčastega skalovja z manjšimi zalivčki, v katerih kristalno čisto morje razkazuje vse zeleno modre odtenke. Večina plaž je dostopna po kopnem, najbolje z najetim avtomobilom ali skuterjem, nekatere pa so dosegljive le z barko. Najem vozila je skoraj nujen tudi zaradi ogleda obilice antičnih najdišč s kopijo miloške Venere na čelu. Njen izvirnik je namreč na varnem v francoskem Louvru.

OTOK Z DRAGULJEM

Po poldnevni plovbi, ko smo s težkim srcem zapustili Milos, nas je potolažil otok Sifnos. Brezplačni privez nas je čakal v malem trajektnem pristanišču Kamares. Mestece, obkroženo z visokimi hribi, je primerno izhodišče za ogled otoka predvsem zato, ker tam najdete konkurenčno ponudbo vozil za najem. Dve poskočni Fiatovi pandi, za vsako smo odšteli po 20 evrov na dan, sta našo posadko popeljali na celodnevni izlet po cvetočem otoku. Najprej v glavno mesto Apollonio na sredini otoka, od tam na južno obalo do polotočka Chrysopigi s slikovitim samostanom, pa do ribiške vasice in zaliva Faros, kjer smo si v senci ene tipičnih grških tavern privezali dušo s hladnim mythosom. Sledil je še »veliki finale« z obiskom cvetočega mesteca Kastro na griču ob vzhodni obali. Strnjena vas belih hiš, ozke in ponekod obokane uličice, izobilje cvetja in antičnih ostankov, barvasti detajli vrat in polken ter lončenine, manjše razgledno obzidje nad mestecem, vse to bi lahko z eno besedo opisal: sanjsko. Popolno podobo tega raja ustvarja še visok skalnat rt, ki se pod mestecem zajeda v morje. Na njem stoji belo-modra cerkvica, do nje pa vodi vijugasta tlakovana pot. Tisti, ki ste gledali film Mamma mia, gotovo veste, o čem govorim. Dan smo sklenili z vzponom na 450 metrov visok razgledni vrh nad Kamaresom Agios Simeon. V zatišju samostanskega obzidja smo ugotovili, da je v Grčiji vsak sončni zahod lepši od prejšnjega.

URBANA GRŠKA ROMANTIKA

Syros je zadnji od otokov, ki smo si ga bolje ogledali. O zlatih plažah, ki jih najdete predvsem na južni in zahodni strani otoka, o simpatičnih vasicah, arheoloških ostankih in brezplačnem privezu sredi mesta ne bom zgubljal besed. Največja posebnost otoka, ki je hkrati netipična za Kiklade, je precej veliko obalno mesto in pristanišče Ermoupoli, ki je tudi upravno središče vsega otočja. Mesto kljub svoji velikosti deluje grško umirjeno. Ermoupoli je bilo do zgraditve Korintskega prekopa leta 1893, ko mu je to vlogo prevzel Pirej, glavno grško pristanišče z redno tedensko linijo v Ameriko. To se zgodovinsko bogatemu mestu pozna še danes, saj je polno secesijskih zgradb. Veličastna sta mestna hiša, ki je kopija Agamemnonove palače, in Apollo Theatre, ki je pomanjšana kopija milanske Scale, živahna je obalna promenada z neprekinjenimi vrtovi tavern in restavracij, simpatična je kombinacija bazarja in tržnice v središču mesta in poduhovljena je ikona velikega El Greca v cerkvi Vnebovzetja. Mesto je imelo v zgodovini dve osrednji točki na dveh gosto poseljenih mestnih gričih. Na nižjem, vzhodnem, kraljuje ortodoksna cerkev, na višjem pa rimskokatoliška s samostanom. Drugi grič je zanimivejši. Samostan, s katerega je čudovit razgled, s svojim obzidjem oklepa vas Ano Syros, ki je danes že skoraj združena z mestom. Ano Syros po podobi in notranji lepoti ne zaostaja za Kastrom na Sifnosu, je pa veliko večja, z večjim številom umetniških delavnic, trgovinic in tavern, toda brez romantičnega okolja Egejskega morja. Ne glede na to vam zagotavljam, da si je vredno vzeti slabo uro in se povzpeti do tja.

V zgodnji pomladi je morje še dokaj hladno, zato smo se kopali le redko, a nas je zato narava vso pot nagrajevala z nepozabnimi scenami, ozaljšanimi s spomladansko cvetočim in dišečim rastlinjem, v čemer smo nemoteno uživali sredi zatišja turistične predsezone.

Prispevek je bil objavljen v reviji Poletje 2010.