»Multipraktik«. Tako bi z eno besedo opisala simpatičnega sogovornika, ki z razumom, toplino glasu in prijetnim smislom za humor prek radijskih valov prebuja slovenijo, vodi prireditve in posoja svoj glas za oglase. takrat, ko njegove glasilke počivajo, rad vzame v roke kitaro, zadnje čase pa vse pogosteje tudi fotoaparat. z družino - ženo lenjo in psičko doderi so minulo novo leto preživeli v benetkah.

»Dokler z Lenčko nimava otrok, si lahko privoščiva spontan impulz, da spakirava in nekam odpotujeva. Čeprav na radiu že v naprej vem, kdaj imam dopust, se zgodi, da ne najdeva časa, dokler ne pride dan, ko se spomniva in rečeva: daj, greva v Benetke. Tako spontana je bila tudi najina odločitev, da preživiva novo leto v tem čarobnem mestu. In vesel sem, da sem ga končno videl. Mesto me je popolnoma navdušilo. Počutil sem se, kot bi bil v filmu več stoletij nazaj,« začne Sašo svojo zgodbo. Bil je 31. december, manj kot 12 ur do novega leta, ko sta zakonca na hitro spakirala kovčke. Poseben prostor sta namenila briketom in povodcem za Dodi, kot ljubkovalno kličeta svojo labradorko, in že so vsi trije drveli proti Benetkam.

»ŠOPING« PRED BENTKAMI

»Čeprav greva na potovanjih redkokdaj v šoping, smo malo pred Benetkami zavili z avtoceste in se ustavili v nakupovalnem kompleksu Veneto Designer Outlet Mc Arthur Glen. Bil je zadnji dan v letu in trgovine so bile odprte. Zdelo se mi je prav neverjetno, ko sta Dodi in Lenčka čakali pred vhodom v trgovino Calvin Klein, ko je prodajalka rekla, da gre lahko pes brez težav v trgovino. Neverjetno. Potem smo skupaj šopingirali in Dodi ni bilo treba čakati pred vrati.« Kot pravi Sašo, je Dodi zelo nežna, socializirana in vajena ljudi. Ker sta se oba prvega pol leta intenzivno ukvarjala z njo, jima je pisana na kožo.

DRUGAČNO NOVO LETO

Prispeli so v Malcontento, kraj blizu Benetk, in se namestili v majhnem hotelu, pravzaprav v gostišču s prenočišči Corte del Brenta. Že pred odhodom sta preverila, ali so kužki dobrodošli, in za okoli 70 evrov na noč rezervirala sobo. »Gostitelji so naju pričakali z lahko večerjo, nato se je v gostišču začela novoletna zabava. Mi pa smo odšli na beneški otok. Vsi so hiteli na Trg sv. Marka, midva pa sva ves čas hodila v nasprotni smeri po ozkih ulicah, čez trge in mostičke ter iskala prostor, kjer nam bo za novo leto najbolj luštno. Tudi zaradi nje, da ne bi bila preveč pod stresom, smo se umaknili stran od množic. No, pa saj tudi midva največkrat ne marava gneče. Našla sva najin most vzdihljajev (se nasmeje). Bil je tak majhen mostiček, na katerem smo se ustavili pet minut do polnoči. Ob polnoči sva si voščila, odprla penino in poklicala domače. Seveda smo se tudi fotografirali za spomin. Naredili smo se še en krog, nato pa odšli spat.«

ZAČETEK LETA

Zbudila sta se v deževno jutro. Ker oba menita, da je potovanje del nekega počitka in trenutnega razpoloženja, nista načrtovala aktivnosti in ogledov mesta. Lenarila sta v postelji, kosilo in večerjo sta pojedla kar v restavraciji v gostišču. Naslednji dan je bilo vreme lepše. Sprehodili so se po Benetkah in si ogledali glavne zanimivosti mesta. »Ker že od 14. leta gojim ljubezen do fotografije, pred dvema letoma, preden sva z Lenčko obiskala Rim, pa sem si kupil dober Nikonov fotografski komplet, hodim vedno, že kar obsesivno, s fotoaparatom v roki. Za dobre fotografije je mesto najbolje obiskati zgodaj zjutraj, ko še ni ljudi, ali pozno popoldne, ko se na nanj zlijejo tople sončne barve. Benetke sva doživela drugače kot večina - veliko je malenkosti, ki jih vidim skozi objektiv kot fotograf. Opazim tablo, ki označuje kraj, ali mostiček, majhne podrobnosti ali z drugega zornega kota, kot jih gledajo drugi. Mesto gledam drugače kot večina turistov, ki išče le Trg sv. Marka, slika Dodževo palačo, gondoljerje in hiti naprej.«

Čeprav znata biti romantična, se z gondolo nista peljala kot igralca iz romantičnega filma. Sašo pravi, da mu je to kičasto. Se je pa znašel in neko jutro, ko domačini uporabljajo gondole kot javno prevozno sredstvo, povzpel nanjo in z drugačne perspektive naredil zanimive fotografije. Dobre motive sta našla tudi na tržnici.

»Z Lenčko rada raziskujeva in iščeva gostilne, v katerih jedo domačini in se izogibava top lokacijam v top času. Se mi zdi, da ljudje pri nas govorijo, da je v Benetkah zelo drago. V najbolj znani beneški kavarni pri Florijanu, v kateri strežejo kavo že od leta 1720, boste na primer za en kapučino, eno irsko kavo in majhen kos čokoladne torte odšteli 50 evrov. Ker nisem strašen ljubitelj kave in mi ekskluziven pogled na Trg sv. Marka ne pomeni toliko, kave tam nisem pil. Meni se cene v Benetkah niso zdele visoke. V določenih predelih in restavracijah lahko ješ dobro in poceni. Sicer pa sta hrana in pijača povsod del doživetja in to seveda tudi zaračunajo.«

Sašo je vrsto let gledal na Italijane s čudnim priokusom. Niso mu bili všeč, čeprav jih ni poznal. Odkar pogosteje obiskuje Italijo in ima stik z Benetkami, prebira zgodovinske knjige o Italiji, na ljudi in deželo gleda drugače. Navdušuje se nad pokrajino, ljudmi in hrano. Hrana mu je vedno všeč, čeprav zase pravi, da ni prav izbirčen. »Rad imam raznovrstne pašte in priznam, jem celo pesto kar na kruh namazan. Z Lenčko sva že nekaj let vegetarijanca in v Italiji zelo dobro shajava. Menim, da je kulinarika velik del potovanja in spoznavanja ljudi in drugačne kulture.«

Prispevek je bil objavljen v reviji Zima 2010/11.