Dokler sem v Katmanduju, to pomeni intenzivno mahanje z rokami, miganje z glavo, zavijanje z očmi, grabljenje za srce in na koncu gledanje z belim. A na poti pod Anapurno nimam srca stiskati za vrat ubogih domačinov. Tako so prijazni, iskreno radovedni in skromni.
Treking je kot en dolg sestanek s samim sabo. Je tiha konferenca med vsemi angeli in hudiči, ki so se v zadnjem letu razpasli po srcu in glavi. Narava je čudovita. Gore v pravem pomenu besede, široka rečna dolina, sadovnjaki, polni marelic in jabolk, gompe, riževa polja, jaz in moji demoni.

Ko se po nekajdnevnem pohajkovanju vrnem v Katmandu, sem drug človek. Polna energije, vesela, zagorela, ponosna nase, ker sem zmogla. Brez šerpe. Ker je bilo čudovito. Ker sem zdaj pametnejši in boljši človek. Zato si zaslužim darilo.
Najprej se pregrizem skozi vse katmandujske trgovine. Vse obrnem, vse prevoham, sprašujem za cene, v mislih kombiniram in iščem izgovore za nakup sedemnajstih parov hlač, petih pašmin, svilene jakne in milijona drobnarij, ki jih pri nas ne dobim oziroma so predrage. Predvsem so to pašmine. Čudoviti šali iz kašmirja, ki so tudi pri njih strašansko dragi. So iz 100-odstotne kašmirske volne, na otip mehki kot vata, strašno topli in čudovit modni dodatek. Trgovin s pašminami je v Katmanduju nešteto. Vsak prodajalec ti začne vzbujati slabo vest in vse pašmine takoj zvleče iz vrečk, te z njimi boža po rokah in še sebe prepričuje, da so ravno njegove najboljše.

PAŠMINE TAM STANEJO OKOLI 25 EVROV, PRI NAS OD 100 EVROV DALJE!

Ko boste cenkali, povejte, da ne boste kupili samo ene, in takoj ponudite polovico od njegove cene. Če bo jezno zabliskal z očmi, se začnite zadenjsko pomikat proti vratom, ker obstaja velika možnost, da vas bo sam vrgel ven in rekel, da nikoli več ne pridite blizu. Meni se je to zgodilo, ko sem iskreno povedala, da mi jopica, ki mi jo ponuja, ni všeč.

Če ne znori takoj, potem vztrajajte. Malo lahko popustite. In če še zmeraj ne bo trznil, potem se lepo odpravite proti vratom in bo že pritekel za vami: "OK, Miss! OK! Ju giv mi gud prajs!" Potem ponovite svojo ponudbo, on zaigra, da je užaljen: "Ju ar maj frend! Vaj lajk dis?" Pa povejte, da so vam za toliko ponujali drugod in boste pač kupili drugje. Ta teorija se ponavadi obnese. Včasih pa ne.

Sto let sem sedela v trgovini, mežikala prodajalcu, ki se mi je samo smejal čez kupe drage volne. Ker je vedel, da sem pečena. V resnici takih pašmin, kot jih je imel ta brkonja, niso imeli nikjer drugje. Tako lepih. In tako dragih. Preštevala sem dolarje, jih obračala, skrivoma stiskala plačilno kartico v žepu in molila, da me mine. Pa me ni.
Sicer zdaj jem zelje in krompir, ampak vam povem, da je vredno!

Prispevek je bil objavljen v reviji Pomlad 2009.