Bali, ki ga številni enačijo s podobo tropskega raja in so ga svetovne potovalne revije več let zapored poimenovale kot najlepši otok na svetu, je očaral tudi Barbaro Vrezovnik. Kot pravi, je tam nekaj skrivnostnega, česar se ne da preliti na papir, a prav to vas zapelje, da otok vzljubite za vedno.

Bali je del indonezijskega arhipelaga; je eden od 18.700 otokov in leži 8° južno od ekvatorja. Pot do tja se začne z ljubljanskega ali katerega drugega bližnjega mednarodnega evropskega letališča. S partnerjem sva poletela iz Münchna prek Dohe v indonezijsko prestolnico Džakarto in od tam do Denpasarja (povratna karta München–Jakarta 620 €). Z Džakarte do Denpasarja na Baliju je ostal le še skok z nizkocenovnim prevoznikom AirAsia (povratna vozovnica od 85 €). Polna pričakovanj sem stopila skozi letališka vrata in vdihnila značilen, topel in vlažen tropski zrak, ki mi vsakič vzbudi najlepše asociacije rajskega dopusta. V daljavi naju je že pozdravljal najin gostitelj, Slovenec Andrej, ki z ženo Ido na otoku živi že šesto leto, in naju odpeljal proti njegovi – med Slovenci že kar dobro poznani in priljubljeni – luksuzni vili Zali.

Enodnevni izleti

Bali je tako majhen, meri le 5.632 km2 (pribl. 90 x 140 km), da ga lahko čez dan raziskujete, zvečer pa se vrnete v svojo hotelsko sobo ali vilo. Čeprav s partnerjem rada raziskujeva nove kraje sama, sva tokrat organizacijo ogledov in vožnjo po levi prepustila Andreju, ki je bil tudi najin vodič. Kot pravi, je bil ob prihodu na otok za domačine le še en svetlopolti tujec, ki jim domačini pravijo »bule«. A bil je vztrajen, prilagodil se je okolju, naučil se je balinezijskega jezika, se spoprijateljil z domačini in pridobil njihovo spoštovanje. Danes na določenih predelih otoka skoraj vsi poznajo Andreja, njegovo ime odpira vrata, zagotavlja najboljša sedišča na predstavah in nikoli čakanja v dolgih vrstah. Počutila sva se domače, saj smo se pogovarjali slovensko (tudi z Ido). To je za slovenske goste, ki ne govorijo tujih jezikov, še ena prednost dopusta pri Andreju.

... preostanek prispevka si lahko preberete v reviji Jesen 2011.