"Kofo, pismo, hijena je pred vecejem!" je hitel razlagati Krivic, ko se je vrnil ob naš taborni ogenj. Malo čudno smo ga pogledali, a sta potem še dva potrdila njegovo zgodbo: "Iz oči v oči. Dva metra od nas!"

"Naredi sam" safariji

Ker je v skupini mnogo prijetneje potovati in ker je tako tudi najceneje, se vsako leto s skupino popotnikov odpravim na jug Afrike. Za pot, ki nas vodi skozi Namibijo in Bocvano, najamemo avtomobile in se odpravimo na skoraj 6.000 kilometrov dolgo avanturo.

KO SE TAKO SAM ODPELJEŠ NA SAFARI, SE POČUTIŠ KOT LIVINGSTONE. KOT PRAVI RAZISKOVALEC. KOT DEL NEKE VELIKE AVANTURE.

Pozoren si na vsak šum, premik drevesa, senco tam daleč stran, ki bi bila morda lahko levinja, ki kliče krdelo. Pozoren si, da se ne zapelješ po cesti med mladim slončkom na eni in njegovo mamo na drugi strani. Ker če razjeziš mamico, te avtomobilska pločevina ne obvaruje pred njo. Ko se tako naprezaš, tudi čas hitreje mine. In če kaj najdeš ... O, kako prija po tarzansko potrepljati se po prsih, češ, danes sem jaz prvi videl leoparda. In tega res ni kar tako opaziti.
Moj prijatelj Jelen je še danes ponosen, ko je pokazal na prvega v nacionalnem parku Moremi v Bocvani. Samo meter stran je bil od našega avta, pa ga nismo opazili. In res ga ne bi, če se Jelen ne bi začel dreti: "Kofo! Kofo! Lej ... lej! Ustavi. Glej!" je jecljal. Kot bi bil bebav. Ni in ni znal ziniti, kaj je. Ustavili smo, pogledali na desno in uzrli našega prvega leoparda. Le nekaj ur potem, ko smo s fotoaparati ujeli prvega leoparda, so nas mimovozeči vozniki pregrešno dragih organiziranih safarijev obvestili, da je blizu v senci grmovja še en leopard. Dva v enem dnevu. Na popolnoma različnih koncih. Kakšna sreča!

Na poti obiščemo tudi Himbe in Bušmane. Prvi še vedno živijo na tradicionalen način, kot si afriška plemena tudi predstavljamo. Medtem ko Bušmani že desetletja ne hodijo več okoli le v cunjicah. Pa vendarle to storijo za turiste. Ženske pokažejo, kako nabirajo korenine, sadeže in semena, moški nas učijo osnov lova v puščavah, kot je Kalahari.

Šotor ali koča?

Na safarije se lahko odpravite z najeto kamping opremo in s terenci oziroma predelanimi pick-upi, ki jih najamete v Windhoeku. Priporočam, da jih zavarujete z "zero excess" odbitkom. Ceste v Namibiji so namreč kar dobre in omogočajo velike hitrosti – žal pa to pomeni tudi kup nesreč. Alternativa kampiranju je bivanje v kočah (lodges) in safariji, ki so organizirani z njihove strani. Na nekatere safarije vas popeljejo celo z letalom, nadaljujete s terenci in se še isti dan z letalom vrnete do koče (fly-in, fly-out safariji). Že samo bivanje vas v takem primeru stane okoli 150 do 300 ameriških dolarjev na noč. Za primerjavo – kampi, ki so vsi po vrsti narejeni v pravem afriškem stilu, marsikateri ima tudi bazen, stanejo okoli 10 dolarjev na noč.

Okuakuejo, Etosha, Namibija

Ko pišem o bližnjih srečanjih, potem ne morem mimo vodnega napajališča Okuakuejo v nacionalnem parku Etosha. Na strani, ki s kampa gleda na malo jezero, je na škarpi narejena ograda, ob njej so postavljene klopi, na katerih posedamo ljubitelji divjih živali. Ponavadi z mrzlim Windhoek lagerjem ali pa s kozarcem južnoafriškega rdečega vina v roki. Vse kar potrebujete, da bi videli celo paleto živali, je potrpežljivost. Najprej se pridejo napojiti plenilci, sledijo velike živali, potem pa še antilope, zebre in ostala mala divjad. Napajališče je znano kot eno najboljših za srečanje z nosorogom. Predvsem v večernih urah, ko lužo osvetlijo.
Ker je kamp tako blizu vodnega napajališča, je zagrajen. A ograja ima par lukenj in ponekod je toliko potegnjena nad tlemi, da si med ljudi utrejo pot male živali, predvsem šakali. Ko jih vidiš tu, se jih sploh ne bojiš več. Pomaga, če nakažeš, da boš nekaj vrgel v njih ali če jih glasno naženeš. Odnesejo vse, kar ni pribito ali privezano, premetavajo smetnjake in kradejo hrano. Celo na safariju, v parku, smo videli enega, kako je bežal s športnim copatom v ustih. Zato je treba pred spanjem pospraviti vse v avte.

Chobe, Bocvana

Reka Chobe in rečni safari je eno največjih presenečenj na potovanju. Ob sončnem zahodu smo najeli ladjico, praznovali rojstni dan, obkrožali pa so nas levi, vodni konji, bivoli in številne črede slonov. Nekateri sloni so celo plavali za nami vse do otočkov z zelenjem, sredi reke Chobe, ki meji na Bocvano in Namibijo.

Savuti, Bocvana

Savuti je nekdaj veljal za najbogatejši park v Bocvani. Zaradi tektonskih premikov in klimatskih sprememb je postal precej izsušen. In ker ni več toliko vode, je tudi živali manj. Predvsem slonov, saj za preživetje potrebujejo dnevno okoli 200 litrov vode. Veliko se jih je preselilo v bližnji park Moremi in ob reko Chobe.
Ko smo prišli do kampa sredi ničesar, nam je skrbnik povedal, da imamo prostor rezerviran za naslednji dan. A bil je že mrak in 20 ljudi ni mogel kar tako poslati nazaj v divjino, skozi katero smo se prebijali več kot pol dneva. Pokazal nam je rezervni prostor za šotorjenje. "Tisto drevo, pod katerim je slon?" sem vprašal. Vžgal je bližnji traktor in ga nagnal stran. "Uala. To je vaš prostor!" se je nasmehnil. Saj vam ni treba opisovati pogledov mojih sopotnikov, ne? Prostor brez ograde in divje živali, ki se sprehajajo naokoli po svojem teritoriju. Velja nekaj pravil, ki se jih je treba držati, in strah je popolnoma odveč. Tako so bližnja srečanja lahko le doživetja, ki pričajo, da ste bili v Afriki. V tisti pravi Afriki.
Vozila smo zapeljali v krog, v miru skuhali večerjo in postavili šotore. Tisti, ki so spali na strehi, so spali boljše. In le redki so si ponoči upali na stranišče, ki je bilo k sreči še najbližje našemu prostoru za kampiranje. In tako je postalo postavljanje terencev v krog že kar stalnica. Saj razumete, kako bi se počutili, če bi vam nekdo rekel: "Ej, Kofo, ene oči in lačna usta so za tabo ... Ej! Kofo! Ej!!! Neeeeeee ..."

Moremi, Bocvana

Moremi nam vsako leto postreže z leopardom in še kako sem mu hvaležen. Letos pa je postregel tudi z zgodbo, katere, hvala bogu, glavna akterja nisva postala Tugo ali jaz. Pot po parku je orientacijsko zelo zahtevna. Brez Shellovih specialk in GPS-a se nikar ne peljite sami skozi. Ker smo se lani lovili z GPS-om, saj je cest desetkrat več kot na specialki, in ker je bila letos voda reke Okavango mnogo višja in je tako preprečila dostop do marsikatere ceste, sem najel lokalnega vodiča Franka. Zadetek v polno. Pomagal nam je v kočljivih trenutkih, ko smo sredi parkov, polnih divjih plenilcev, odkopavali avte iz peska ali blata. Kar nekajkrat pa mi je s svojimi zgodbicami s safarijev naredil medvedjo uslugo. A kaj, ko ga je bilo tako zanimivo poslušati, s kozarčkom rdečega ob tabornem ognju ...

Avtomobile smo postavili v krog, sam pa sem svoj šotor postavil ob reki. Želel sem si idiličen jutranji pogled na bližnje zlato rumeno, s travo preraslo močvirje. Frank je ob večerji povedal še eno svojih zgodb: "Lansko sezono je ob močvirju taboril neki turist. Spal je v šotoru, ki ga naslednje jutro ni bilo več. Kam je izginil? Skupaj s šotorom ga je v bližnjo reko potegnil krokodil." Šotor sem po večerji podrl in ga postavil na sredino kroga, ob Frankovega. Pod avte sem nametal stole, na drugo stran pa mize, da so zapirale vse luknje in dostope do naju. Tugo pa je le zmajeval z glavo, saj je celo popoldne, medtem ko smo bili mi na safariju, prespal na drevesnem štoru, tik ob močvirju.

Na šakale v kampih smo se hitro navadili. Tudi s sloni ni bilo večjih težav. Zgodbe o krokodilih smo hvala bogu le poslušali. Levi pa so se sprehajali okoli naših šotorov, medtem ko smo globoko spali. A spanec je bil po vsakem takem bližnjem srečanju rahlejši. Če je lani le nekaj ljudi spalo v šotorih na avtomobilih, ostali pa na tleh, sem se letos junaka delal samo še jaz. A mislim, da bom drugo leto tudi sam raje spal na avtu, kot da bi končal v krokodiljem gobcu. Če ne zaradi drugega, zato ker si moja mama tako želi.

Na kratko – Bocvana in Namibija
Na pot: april–november
Vizum: je potreben za obe deželi
Denarna enota: Bocvana – pula (BWP); 1 evro ~ 10,5 pul;
Namibija – namibijski dolar (NAD); 1 evro ~ 13 namibijskih dolarjev
Dnevni obrok: 10–15 evrov
Soba: 8–15 evrov, luksuzne namestitve v Bocvani 300 evrov+
Spominki: posode, pipe, puščice, lokalna obuvala, torbe

Prispevek je bil objavljen v reviji Pomlad 2009.