Ko sem tretji dan trekinga že desetič prečkal reko, sem nenadoma pred seboj zagledal poraščene stopnice, ki so vodile v hrib. Pokrajina je postajala vedno bolj skrivnostna in imel sem občutek, kot da sem prvi raziskovalec v teh krajih. Ko sem prispel do teras, me je kar razganjalo od navdušenja, saj sem odkril Izgubljeno mesto.

Kolumbija me je od nekdaj privlačila, v sebi je imela nekaj skrivnostnega, malce nevarnega, ampak posebnega. Ko sem jo v začetku lanskega leta odkrival dva meseca, sem se čisto zaljubil v deželo in njene prebivalce. Takšne energije in prijaznosti zlepa nikjer ne doživiš. Najlepše pa je, da ima poleg čudovitih domačinov tudi prelepo pokrajino, ki kar čaka na prave popotnike, da jo podrobneje odkrijejo.

Začetek šestdnevne avanture

Tako se nas je v Santa Marti našlo deset popotnikov, ki smo se dogovorili za šestdnevni treking do Izgubljenega mesta z agencijo Turkol. Z vodičem vred smo se naložili v preurejenega land cruiserja, prtljago pa smo zmetali na streho. Ko smo zapeljali z glavne ceste, se je dogodivščina začela in kmalu so nas dodobra pregledali vojaki, da nimamo slučajno s seboj kakšnega orožja. Previdnost v teh krajih ni odveč. To območje je pred leti kontrolirala gverila, ki je na veliko pridelovala kokain. Zato so se prve skupine trekerjev srečevale z veliko grožnjo ugrabitve. Nazadnje je do nje prišlo leta 2003, ko so ugrabili osem tujih turistov. Le-ti so bili orodje za pogajanje, ki se je srečno končalo z zamenjavo talcev, saj je vlada iz zapora izpustila nekaj gverilcev v zameno za turiste. Od leta 2005 območje v celoti upravlja kolumbijska vojska, ki z nenehnimi patruljami skrbi za varnost.
Od kontrolne točke naprej se je začelo pravo brezpotje in adrenalinska vožnja. Land cruiser je bil tako poln, da sva dva popotnika dobila svoj motor z voznikom, ki sta naju peljala do izhodišča trekinga. Na zadnjem sedežu me je tako premetavalo, da teh kilometrov ne bom nikoli pozabil in dostikrat sem bil prav presenečen, kje vse se lahko voziš z motorjem. Razmišljal sem o tem, kako živim polno življenje. Kako si v tem trenutku ne želim biti nikjer drugje.
Počasi je za menoj izginila kulisa Karibskega morja in pokrajina je postajala vedno bolj poraščena, tako drugačna od vsega, kar sem do sedaj videl. Končno smo prišli do neke vasice, kjer so imeli celo elektriko in asfaltirano glavno ulico. Bila je nedelja in vsi moški v vasi so igrali biljard in poslušali glasbo, žensk pa sploh ni bilo videti. Na mule smo naložili hrano in številno opremo, si oprtali vsak svoj nahrbtnik in krenili v divjino. Hoja je bila pomirjajoča in sproščujoča, sploh ker je bila večinoma speljana ob vodi. Po številnih prečenjih reke se je začel vzpon na hrib in potem spust na drugo stran, kjer smo spali v mali vasici. Vodič nam je pripravil viseče mreže za spanje in skuhal večerjo, sami pa smo se osvežili v bližnji laguni. Ko si čisto preznojen od vlage, ni lepšega kot kopanje v kristalno čisti vodi. Prvič v življenju sem spal zunaj v viseči mreži in ponoči se je tako ohladilo, da sem moral obleči vse, kar sem imel s seboj. Zjutraj so me za nagrado še popikale mušice. Ampak vse skupaj je bilo kmalu pozabljeno, saj smo v soncu nadaljevali pot. Povsod okoli nas je bilo bujno rastje.

Tayrona Indijanci

Pri večjem nasadu bananovcev smo prišli do vasice, kjer živijo Tayrona Indijanci. Svoje skromno bivališče nam je razkazala 16-letna Indijanka, ki ima tri otroke, od tega ima najstarejši že štiri leta. Njihova življenjska doba je zelo kratka, saj živijo zelo tradicionalno; kot nekoč, v težkih pogojih, brez zdravniške oskrbe. Vso hrano si pridelajo sami (za osnovo jim služi koruza), vode pa imajo v izobilju. Turizem jih na srečo še ni spremenil. V današnjem času je res težko naleteti na plemena, ki živijo kot pred tisoč leti.

Srečanje z vojaki

Na vrhu prelaza smo naleteli na skupino vojakov, ki v teh krajih skrbijo za varnost. Hitro smo prebili led in po petih minutah smo se že fotografirali kot najboljši prijatelji. Opremili so me z njihovim vojaškim nahrbtnikom, na glavo so mi dali čepico, v roke pa puško. Nekdo je omenil, da naj s puško merim v fotografa, da bo fotografija boljša. Na koncu sem dobil še elektronski naslov, kam naj jim fotografijo pošljem. Tako sem imel po dveh mesecih potovanja po Kolumbiji z ljudmi samo pozitivne izkušnje, še z vojaki sem se hecal, kot bi jih poznal vrsto let.

Pot do nebes

Tretji dan na poti je bil najtežavnejši. Čeprav je treking vsega skupaj dolg le 40 kilometrov v eno stran, smo ta dan mnogokrat prečili reko in se spotikali na spolzkih kamnih. Ampak nagrada je bila kmalu tukaj, vzpon do Izgubljenega mesta, preko več kot tisoč stopnic. Pot do nebes. Najlepše je bilo to, da višje, kot sem šel, lepše je bilo. Prehitel sem ostale in se sam vzpenjal proti vrhu. Vse je delovalo zares mistično, poraslo z zelenjem in mahovi. Vsake toliko časa sem se ustavil, da bi vpil energijo tega kraja. Najlepši prizor je bil, ko sem prišel čisto do vrha teras. Usedel sem se in meditiral na tem posebnem kraju.
Ciudad Perdido oziroma Izgubljeno mesto so odkrili šele leta 1975 in predvidevajo, da je bilo prestolnica Tayrona Indijancev. Mesto je bilo zgrajeno predvideno med enajstim in štirinajstim stoletjem, čeprav so osnove že iz sedmega stoletja. Na ozemlju velikem dva kvadratna kilometra je živelo med štiri do deset tisoč ljudi, leži pa na strmih pobočjih na višini med 950 in 1.300 metrov. Tayrona Indijanci so živeli v lesenih kolibah, ki so izginile, ostalo pa je 150 teras in številne kamnite strukture. Največja terasa je služila za ritualne ceremoniale. Poglavar je živel na vrhu vasi (imeli so hierarhično ureditev). Med špansko okupacijo so bili Tayronci skoraj izbrisani iz obličja zemlje, Izgubljeno mesto pa je prekrila bujna vegetacija. Tako je bilo pozabljeno stoletja, dokler ga leta 1975 niso odkrili lovci na zaklade. Med "guaquerosi", kot so jih imenovali, so izbruhnili pravi boji, ko so ropali arheološke zaklade. Red je kasneje naredila kolumbijska vojska, ki je zaščitila arheološki biser.

Na srečo je treking do Izgubljenega mesta še zelo neturističen, kar pomeni, da na dan srečaš le nekaj pohodnikov, kar mu da še dodatno veljavo. Hkrati je eden redkih trekingov, kjer boste naleteli na avtohtona plemena. Še so mistični kraji na tem svetu, v katerih je posebna energija. In če vam je primanjkuje, je Kolumbija kraj, kjer si jo boste dodobra napolnili.

Na kratko

Na pot: december–marec
Vizum: ni potreben
Denarna enota: kolumbijski peso (COPP); 1 evro ~ 3.129 pesov
Dnevni obrok: 4–9 evrov
Soba: 8–15 evrov, luksuz 77 evrov+
Spominki: nakit s smaragdi, kava, ročno izdelane igrače, keramični izdelki, brenkala, obutev

Prispevek je bil objavljen v reviji Pomlad 2009.