Po prvem in k sreči tudi zadnjem verbalnem spopadu z avtobusnim sprevodnikom, ki me je hotel ogoljufati, sem se počutil še bolj nelagodno. Prestolnica Venezuele Caracas mi ni vzbujala zaupanja, ker sem že preden sem jo obiskal vedel, da se uvršča med eno najbolj nevarnih mest v Južni Ameriki. Po nekajtedenskem potepanju pa me je dežela s svojo raznolikostjo in prijaznostjo popolnoma očarala.

Prtljago sem odložil na prijetno hladnem dvorišču stare kolonialne hiše v mestecu Coro. "Žal so vse sobe zasedene, toda lahko spiš zunaj v viseči mreži," mi je prenočišče gostoljubno ponudila Francozinja. Spanje v viseči mreži mi ni bilo več tuje. Kadar je gostov več ali pa si kdo zaželi spati zunaj, domačini razpnejo viseče mreže na vrtu ali v dnevni sobi. Indijancem z območja reke Orinoko so že od nekdaj služile za zračne in udobne postelje. Tako ni čudno, da imajo danes viseče mreže skoraj v vsaki družini. Vzamejo jih tudi s seboj na obalo, kjer poležavajo pod kokosovimi palmami. Za takšno spanje je potrebno nekaj prakse in mreža proti komarjem. Pikajočih insektov je namreč veliko na vseh koncih Venezuele, še posebno pa v bližini rek.
Mestece Coro, ki je od leta 1993 na Unescovem seznamu svetovne dediščine, me ni privabilo le s svojo kolonialno arhitekturo in kontrastnimi barvami pročelij, temveč so me begale fotografije puščave s peščenimi sipinami. Že naslednje jutro sem se prepričal v njihov obstoj. Na robu mesta se v nacionalnem parku Los Medanos de Coro ponašajo z velikanskimi peščenimi sipinami, ki sta jih ustvarila veter in morje. Tako otroci kot odrasli radi plezajo na vrh sipin in se kotalijo do dna. Veselja in smeha ne manjka!

Goram naproti

V zgodnjih jutranjih urah sem kratke hlače zamenjal za dolge in čez majico oblekel pulover. Kljub bližini tropskih gozdov je bilo zunaj zelo hladno. Venezuela se ne ponaša le s tropskimi plažami, ampak tudi s koščkom andskega gorovja. Imajo celo svojega pettisočaka in prav ob njegovem vznožju se je končala nočna vožnja. Prispeli smo v Merido. Mesto na višini 1.640 metrov leži v kotlini pod gorskimi vršaci, katerih vrhove, ovite v meglice, je pogosto mogoče le slutiti. Med njimi se visoko proti nebu steguje tudi najvišji vrh Venezuele Pico Bolivar s spoštljivimi 5.007 metri. Z razgibanim gorskim zaledjem je Merida pravo izhodišče za planinske ture. Največja zanimivost je najvišja in druga najdaljša nihalna žičnica na svetu, ki je prve goste popeljala leta 1960 in mesto povezala z več kot 12 kilometrov oddaljenim vrhom Pico Espejo (4.765 m). Po vrnitvi domov sem izvedel, da je Ministrstvo za turizem Venezuele sporočilo, da je žičnica zaradi dotrajanosti prenehala obratovati, v načrtih pa naj bi imeli že novo konstrukcijo.

Študentski paradiž

Merida je eno najcenejših mest v Venezueli in morda so tudi zato ljudje tu še posebno prijazni. Turistične agencije ponujajo od visokogorskih trekingov, divjih spustov z raftom pa do raziskovanja močvirnih prostranstev, kjer kraljujejo kajmani in anakonde. Domačini so do tujcev prijazni in nikoli vsiljivi. K prijetnemu vzdušju pripomorejo tudi številni študentje, saj je v mestu več fakultet. V bogati ponudbi lokalov in restavracij vsakdo najde najprimernejše za svoj okus in žep. Pivo vas bo stalo približno polovico ameriškega dolarja, obrok v povprečni restavraciji pa okoli tri dolarje. Pokusite carne de res a la criolla, zrezek s paradižniki, ali pechuga rellena, piščančje prsi, nadevane s šunko in sirom. Obiščite tudi priznano restavracijo La Abadia, ki je bivši samostan, z dekoracijami angelov, posebnih tančic in svetilk.
V mestu je čutiti duh preteklosti, saj so že španski kolonizatorji znali ceniti prijetno klimo. Sem so radi ubežali pred tropsko vročino v nižini. Tu je v istem hipu mogoče občudovati mogočne borove gozdove, pomarančevce, banane in drugo tropsko rastlinje. Zanimivo je pokukati v notranjost katere izmed razkošnih kolonialnih hiš z lepo urejenim vrtom, na katerega se domačini umaknejo pred opoldansko vročino. Če si želite lepo urejeno prenočišče po ugodni ceni, povprašajte po kolonialnih hišah.

Najvišji slap na svetu

V Caracas sem se vrnil le toliko, da sem z novim nočnim avtobusom odbrzel na drugi konec države. V mesto Ciudad Bolivar, kjer sem se nekaj dni kasneje občudujoče navduševal nad lepotami narave.
Angelov slap ena največjih naravnih znamenitosti, ki ne sme manjkati na nobenem turističnem prospektu. Cene za ogled so vsaj na prvi pogled kar zasoljene. V bližini namreč ni nobenega mesta, pravzaprav še poštene vasi ne. Tudi cest ni in edini možni dostop je z letalom in potem s čolnom po reki navzgor.
Gran Sabana, kot se imenuje regija, je znana predvsem po mizastih gorah - tepujih. Nacionalni park Canamia, ki obsega večji del omenjene regije, je ena izmed najbolj spektakularnih pokrajin na svetu. Najslavnejša tepuja sta Roraima (2.810 metrov) in Auyantepui, s katerega pada voda Angelovega slapa. Pokrajina je uvrščena tudi med Unescovo svetovno naravno dediščino.

Indijanska vasica Canaima je izhodišče za ogled slapa. Toda tudi ta vas je dostopna le z letalom, tako da se na njenem robu razprostira letališče, na katerem lahko pristajajo celo manjša potniška letala. Večina petičnih gostov se odloča za ogled slapa z majhnim letalom. Tisti z malo več avanturistične žilice, se do slapa podajo s čolni po reki Carrao. To je mogoče le nekje od junija do februarja, ko je reka dovolj visoka, da je mogoče pluti čez vse njene brzice.

Mrak je počasi legal na vodno gladino in krošnje dreves ob rečnih bregovih so postajale vedno bolj nerazpoznavne. Vsake toliko se je med njimi belo pobliskalo, ko smo splašili jato dolgonogih ptic. Tiho so se dvignile v zrak in elegantno odprhutale stran od glasnih vsiljivcev. Motorja, ki je enakomerno brnel na repu dolgega lesenega kanuja, že dolgo nisem več slišal. Kljub temu da smo se večji del poti le presedali na trdih deskah kanuja, sem bil že pošteno utrujen. Nekajkrat smo morali zabresti v vodo in pot nadaljevati peš. Brzice so bile preveč nevarne in naš krmar se je na pot čez njih raje podal sam.
"In krokodili?" sem zaskrbljeno pogledal črnolasega Indijanca. "Ah običajno jih tu ni. Pa tudi piraj ali kakšnih drugih krvoločnih živali se v tej reki ni treba bati," mi je odgovoril. "Kaj pa anakonde, pa strupenjače v džungli in jaguarji," se je zbala še bledolična Angležinja na zadnji klopi. Antonio, naš vodnik, je samo zamahnil z roko in že je izginil med razpenjenimi valovi. Počakali smo ga kak kilometer višje in si spotoma privoščili osvežujočo kopel. Voda nenavadno lepe rjave barve je bila čista. Daleč naokrog ni bilo nikakršnih naselij, ki bi lahko vodo onesnaževala. Rjavo je obarvana zaradi korenin nekih tropskih dreves. Prav takšne barve so potočki, ki se prebijajo skozi džungelsko podrastje, in z enako barvo se ponaša reka v večjem delu zgornjega toka.

Skrivnost mizastih gora

Na ožarjenem obzorju so se zarisovale fantastične podobe gora. Dvigovale so se naravnost proti nebu, kot velikanski gradovi pravljičnih bitij. Domačini jih zaradi značilne oblike imenujejo tepuji – mizaste gore. Nič čudnega, da so močno vzburkale domišljijo prvim belim raziskovalcem, ki so se že v 16. stoletju potikali pod njimi. Šele leta 1884 pa se je na goro Roraima povzpel britanski botanik Everard Im Thurn. Njegovo poročilo je vzbudilo veliko zanimanja po svetu in med drugim je navdihnil romanopisca Arthura Conana Doyla, da je napisal fantastični roman Izgubljeni svet, v katerem govori o prazgodovinskih živalih, ki naj bi preživele na teh izoliranih gorah. Dinozavrov tod niso našli, zato pa na gorah uspevajo mnoge rastline, kakršnih ni mogoče najti nikjer drugje. Samo na Roraimi je preko 30 endemičnih vrst. Na vsakem tepuju uspevajo drugačne rastline in mnogih človeško oko še ni videlo. Zato pravijo, da so tepuji Galapaško otočje rastlinskega sveta. Skalovje je črno, prevlečeno z algami in zato ne erodira več. Na gorah je malo hranljivih snovi in tu dobro uspevajo orhideje. Zelo veliko je mesojedih rastlin, ki tako uspešno lovijo insekte, da sploh ne potrebujejo korenin.

Angelov slap

Tepujem smo se približali le do vznožja. Za vzpon je potreben drug pristop in vsaj kak teden dni za naporno vzpenjanje do vrha ter seveda skrbno vodstvo. Vodniki so običajno Indijanci iz plemena Pemon, ki večinoma naseljujejo eno največjih ohranjenih naravnih prostranstev Venezuele.
Prespali smo v visečih mrežah pod velikansko pločevinasto streho. Tako kot tu spijo domačini. Težave povzročajo le komarji, čeprav sem jih z mrežo proti komarjem, ki jo že leta vlačim s seboj v tople kraje, prikrajšal za marsikateri slastni obrok. Jutro se je kmalu zapolnilo z istimi čudnimi glasovi in podobami, ki so nas spremljali že prejšnji dan. Le mokri smo bili še bolj, saj so bile brzice vedno pogostejše. Samo krmarjevi spretnosti smo se lahko zahvalili, da smo se sploh še lahko vzpenjali po rečnem toku navzgor. Februarja, v sušnem obdobju, reka pogosto tako upade, da vožnja po njenem zgornjem delu kar nekaj mesecev ni mogoča.
Končno smo obstali na prodnatem bregu. Razen ptic ni bilo slišati ne videti nič neobičajnega. Antonijeve kretnje pa niso dopuščale dvoma: "Tam je, nekje za tistimi drevesi se skriva!" Brez besed smo drug za drugim hiteli po poti, ki je med zveriženim drevjem izginjala nekam v breg. Skozi zelenje se je le tu in tam prebijala modrina neba, po tleh pa so se podile sence in redke sončne lise žarkov, ki so se uspeli prebiti skozi zeleno zaveso. Končno se je tam spredaj poblisnilo nekaj belega. Globoko pod mano se je penila voda, toda pogled je silil kvišku, visoko pod oblake, kamor se je dvigovalo temno obarvano skalovje. Tam z vrha je v neskončno globino pršela voda. Ostal sem brez besed, podoba slapa me je očarala.
Jimmie najbrž ni bil razočaran, čeprav je tod iskal zlato, sem pomislil na ameriškega pilota, ki je po naključju odkril najvišji slap na svetu, visok kar 979 metrov. Angelov slap, kot se imenuje, kljub svoji lepoti ni imenovan po nebeških krilatih bitjih, temveč po pilotu Jimmieju Angelu, ki je leta 1937 z majhnim štirisedežnim letalom pristal na vrhu gore Auyantepui. Zaradi močvirne površine ni mogel več vzleteti in skupaj z ženo ter še dvema spremljevalcema se je moral v dolino podati peš. To mu je uspelo šele po enajstih dneh prebijanja skozi neobičajno pokrajino in čez prepadne stene. Letalo je ostalo na gori kar nekaj desetletij in šele leta 1970 so ga uspeli spraviti v dolino. Danes je razstavljeno na robu letališča v mestu Ciudad Bolivar.

ARANŽMAJI ZA OGLED SLAPOV SE V PRESTOLNICI CARACAS GIBLJEJO OD VEČ DVESTO DOLARJEV NAPREJ. V CENO JE VRAČUNAN LETALSKI PREVOZ DO CANAIME IN POTEM ŠE OGLED ANGELOVEGA SLAPA Z MALIM LETALOM.

Seveda se pogosto dogaja, da je vrh gore s slapom vred zavit v meglice ali, še slabše, v deževne oblake. Toda to je pač višja sila. Petični gostje, ki želijo tu ostati več dni, bivajo v majhnem naselju ličnih bungalovov nedaleč stran od letališča. Bungalovi so postavljeni ob veliki rečni laguni z najfinejšim belim peskom. Turistov ni prav veliko in tudi hoteli tu ne bodo zrasli, saj se ljudje zavedajo neprecenljivega naravnega bogastva.

Na kratko

Na pot: november–april; če želite do slapa po vodi, je najprimernejši čas med junijem in februarjem
Vizum: do 90 dni ni potreben
Denarna enota: bolivar fuerte (VEF); 1 evro ~ 2,99 fuertov
Dnevni obrok: 2–6 evrov
Soba: 7–38 evrov, luksuz 75 evrov+
Spominki: viseče mreže, glineni izdelki v obliki pisanih papig, piraj, ljudi v narodnih nošah, lesene posode, skrinjice

Prispevek je bil objavljen v reviji Pomlad 2009.