Prvi vtisi, ki jih dobi obiskovalec Japonske, so podobni blagim simptomom kulturnega šoka. Dežela vzhajajočega sonca je na Zahodu poznana po svojem tehnološkem in industrijskem razvoju, organizirani disciplini in že skoraj neverjetnih delovnih navadah domačinov. Vseeno ti prvi občutki ob stiku s to mešanico tisočletne bogate kulture in futurističnega napredka pogosto privabijo na obraz nejeverni nasmešek začudenja ali osuplosti.

V vsakem večjem japonskem mestu, kjer sem se sprehajal po urbanem središču, sem doživljal prave napade na moja čutila. Slikovite in pisane barve oblačil, neonskih reklam, svetlečih izložb so se prepletale z zvoki igralnih avtomatov in hrupnega prometa, vonjave dišečih slaščic in svežih rib z mestnih tržnic so tekmovale z okusi neštetih vrst sušija ali zelenega čaja. Pravo nasprotje pa doživiš, ko vstopiš v katerega izmed njihovih urejenih parkov ali pa svetišč, kjer se prepletata dve religiji, budizem in šintoizem. Hrup in gneča z mestnih ulic v trenutku izgineta in se umakneta miru, tišini in dišečemu cvetju. Seveda če v templju ne poteka praznovanje kakšnega verskega dogodka. Takrat svetišče zasedejo prodajalci raznovrstnih dobrin, verniki se prerivajo pred oltarji ali svetimi kipi in povsod se sliši mrmranje molitev.

Ulična moda

Japonsko starodavno oblačilo se imenuje kimono. Še danes lahko na mestnih ulicah občasno srečaš predvsem starejše dame, ki hitijo po nakupih oblečene v eleganten kimono in obute v tradicionalne japonke. Mlajše generacije Japoncev pa so, največkrat kot upor proti utesnjenim in neživljenjskim družbenim normam, zavrgle predpisan način oblačenja, pa tudi obnašanja, in se pričele oblačiti po svoje. Rodila se je sodobna ulična moda, ki ideje črpa večinoma iz priljubljenih japonskih stripov, novejših glasbenih zvrsti Zahoda, hip-hopa, panka in podobno. Takšno modo gojijo predvsem starostne skupine med petnajst in dvajset let. Svoj poseben stil so izoblikovale najstnice, ki jim pravijo lolite. Njihova domišljija glede raznobarvnih nogavic, ponošenih čevljev, kovinskih dodatkov in pričesk skoraj ne pozna meja.

Kapsula hotel

Ena najbolj nenavadnih in originalnih posebnosti Japonske so kapsula hoteli. Tako jim pravijo, ker so hotelske sobe (če jih sploh lahko tako imenujemo) še najbolj podobne nekakšni kvadratni cevi, dolgi malce več kot dva metra, široki in visoki pa samo pol toliko. Te sobe so nanizane v dveh ali treh vrstah kot čebelji panji. Do najvišjih odprtin vodi ozka, prislonjena lestev. Notri je le blazina, posteljnina, majhen televizor in nočna lučka. Taki hoteli imajo skupna stranišča in kopalnice, hrane pa ne strežejo. Prenočevanje je za japonske razmere zelo poceni, le kakih 20 evrov na noč. In komu so pravzaprav te kapsule namenjene? Japonskim poslovnežem. Ti so znani po tem, da delajo do poznega popoldneva ali celo večera. Potem gredo deloholiki, običajno skupaj s sodelavci, še na večerjo in pogosto na par kozarčkov (ali steklenic) okusnega japonskega žganja sake. Ker potem navadno zamudijo zadnji vlak domov ali pa niso sposobni sesti za volan, sporočijo svoji družini, da ne pridejo domov, in gredo prenočit v kapsula hotel. Naslednji dan pa zopet v službo.

Japonska hrana

Vodilnim kulinaričnim deželam sveta, kot so na primer Francija, Italija, Kitajska ali Mehika, lahko brez zadržkov postavimo ob bok tudi Japonsko. Okusi japonske hrane so izjemno pestri, bogati in nenavadni. Tako kot v večini azijskih držav je tudi v japonski kulinariki skoraj vedno prisoten riž. Prav riž je osnova verjetno najbolj znane japonske specialitete suši. Zelo okusna je tudi njihova juha miso ali slaščice moči. Ker Japonsko z vseh strani obkrožajo morja, so tudi dobrine iz bolj ali manj oddaljenih morskih globin najpogosteje na jedilnikih. Seveda ne sme manjkati povsod prisotne sojine omake in izvrstnega čaja, ki ti ga v pravi japonski čajnici pripravijo z vso spoštljivostjo in upoštevanjem stoletnih obredov pri strežbi te okusne tekočine. Premožni Japonci si radi privoščijo pregrešno drage specialitete v izbranih restavracijah, večinoma pa zaradi kroničnega pomanjkanja časa jedo le v manjših restavracijah s hitro prehrano. Tam si pogosto lahko kar sam spečeš, skuhaš ali ocvreš jedi, ki si jih nabral z lično pripravljenih pladnjev.

Šinkansen

Če želimo resnično doživeti tisto pravo tehnološko prednost Japonske pred večino držav tega sveta, je najboljše, da se popeljemo s hitrim vlakom šinkansenom. Potovalna hitrost teh vlakov je med 200 in 300 kilometri na uro in čeprav se še nekaj drugih dežel ponaša s tako hitrimi vlaki, so japonski najbolj znani po izjemni točnosti. Njihove zamude se merijo v sekundah – in to na letni ravni! Kompozicije teh vlakov so izredno dolge in se raztezajo celo preko pol kilometra. Pravi užitek je vlak opazovati že, ko pripelje na peron. Nekateri modeli imajo zašiljene in dolge lokomotive, ki s svojo srebrno ali belo podobo bolj spominjajo na prizor iz kakšnega znanstveno-fantastičnega filma. Pravilo vseh vlakov je, da na postaji stojijo točno eno minuto, kar skupinam discipliniranih Japoncev, ki vstopajo ali izstopajo, ne predstavlja nobenih težav. Sedeži v vagonih so udobni in strežniki s pijačo in prigrizki neprestano krožijo z vozički. Vlaki vozijo skoraj neslišno, mehko in brez tresljajev. Velikanske hitrosti se zaveš šele, ko usmeriš pogled na bližnje stavbe ali ceste, ki se dobesedno v trenutku pojavijo in izginejo pred tvojimi očmi.

Ko cvetijo češnje

Češnjev cvet je neuradna nacionalna roža Japonske in ima v njihovi kulturi pomembno mesto. Japonci praznujejo hanami; to so zabave pod drevesi cvetočih češenj. Meteorološka agencija in mediji vsako leto spremljajo, tako imenovano fronto cvetenja češenj, ki se počasi pomika proti severu dežele. Fronta označuje odpiranje prvih cvetov in ne popolnega razcveta. Zato imajo v vseh večjih mestih izbrana drevesa, ki jih budno spremljajo. Ko se odprejo prvi cvetovi, se v mestu uradno prične čas praznovanja. Na otokih Okinawe se cvetenje prične že januarja, medtem ko na severnem otoku Hokkaido šele pozno maja. V Tokiu, Kyotu in Osaki češnje zacvetijo konec marca oziroma začetek aprila.

Zlati paviljon, Kyoto

Zlati paviljon, katerega uradno ime je vrtni tempelj Rokuon-ji, so zgradili konec 14. stoletja – v času pomanjkanja, bolezni in revščine. V njem je razkošno živel šogun Ashikaga Yoshimitsu. Želel si je, da bi bila zunanjost paviljona prekrita z zlatom, a mu je uspelo prekriti le strop tretjega – najvišjega nadstropja. Po njegovi smrti so z zlatimi lističi prekrili drugo in tretje nadstropje paviljona in tako uresničili samurajevo željo. Vsako nadstropje je zgodba zase. Najprej vstopite v prostor, ki je opremljen kot palača. Nadstropje višje se znajdete v hiši samuraja, čisto na vrhu pa vas očara podoba zenovskega templja. V paviljonu je tudi Budova relikvija. Ob sončnem dnevu se zlato pročelje tako sveti, da boste potrebovali sončna očala. Vstopnina je okoli 3,5 evra.

Na kratko

Na pot: marec–maj (cvetenje češenj), september–november (jesen)
Vizum: do 90 dni ni potreben
Denarna enota: japonski jen (JPY); 1 evro ~ 124,5 jena
Dnevni obrok: 4–25 evrov, luksuzne tradicionalne japonske restavracije ryotei 200 evrov+
Soba: 35–80 evrov, luksuz 160 evrov+
Spominki: lesene ali keramične japonske punčke, igračke v obliki sumo borcev, samurajski meči, vaze, japonke, kimono

Prispevek je bil objavljen v reviji Pomlad 2009.