Aleš Bravničar, eden najbolj iskanih in priznanih modnih fotografov pri nas, ima rad vrhunskost in izjemnost tudi, ko govorimo o potovanjih. Butan, majhna dežela ob vznožju Himalaje, je bil dolgo časa njegov skrbno varovan biser, ki je zasijal v vsej svoji lepoti šele v trenutku, ko ga je delil s svojo ljubljeno Špelo na njunem poročnem potovanju.

Hribovita dežela, stisnjena med Indijo in Tibet, je poslednje budistično kraljestvo, ki nikoli ni podleglo nobeni osvajalski velesili. Njegovo veličanstvo Jigme Singye Wangchuck, četrti butanski kralj, vlada pravično in odločno ter si prizadeva ohranitev butanske kulture pred agresivnimi sosedi in osrečiti slehernega prebivalca svoje kraljevine.

Adrenalinski manever

Letališka pista v Paru, edinem butanskem mednarodnem letališču, je najdaljši kos ravne ceste v tej gorati deželi. Na njej pristajajo le letala državne družbe Druk Air, saj so le njeni piloti izurjeni za drzen pristajalni manever ostrega ovinka in vrtoglavega spusta. Aleš se dogodivščine še danes dobro spominja: "Čeprav sva s Špelo vedela za ta obvezni manever, je bil občutek ob pristajanju kar malce adrenalinski. Vsi potniki v letalu so se držali za stole in vpili, a tako pristajanje je za visoko usposobljene pilote običajna rutina." Na letališču ju je pričakala predstavnica hotela, mlada Pema Lhamu, in ju s šoferjem odpeljala do prestižnega hotela Uma Paro – njun dom naslednjih sedem čarobnih dni v Butanu.

Uma Paro

Uma Paro je hotel hongkonške verige Como s podružnicami na Baliju, Maldivih in v Bangkoku. Tradicionalna arhitektura, naravni materiali in zenovska filozofija sestavljajo popolno harmonijo nekdanjega samostana in zdajšnjega hotela s petimi zvezdicami in Shambala spajem. "Sproščujoče masaže in kopeli v spaju so po aktivno preživetih dneh, kot so pohodi, kolesarjenje in ogledovanje znamenitosti, zares blagodejne," pove Aleš in se spomni še prav posebne kopeli z vročimi kamni, pri kateri vodo segrejejo s kamni, ki so prej dve uri ležali v ognju. Izbrani hotel je izpolnil vsa njuna pričakovanja in jima omogočil neskončna medena razvajanja.

Na obisku pri menihih

Butan so tibetanski samostani, simpatične hiške z velikimi risbami falusov na svojih pročeljih, ki jih domačini narišejo za odganjanje zlih duhov, riževa polja in neskončni gozdovi cipres in borovcev. Reka, ki teče čez dolino, s seboj nosi molitve menihov, nad visokimi gorskimi prelazi pa v popolni tišini z vetrom in visoko eleganco krožijo mogočni orli.
Zakonca sta obiskala mogočni dzong Rinpung, samostan na Gori draguljev, kjer mladi menihi med recitiranjem molitev spominjajo na prizore iz Bertoluccijevega filma Mali Buda, ki je bil posnet prav tukaj, znotraj visokega skrivnostnega obzidja. "Med recitiranjem molitev so se nadvse zabavali ob pogledih na dva visoka tujca, ki sta prisedla na tla med šolsko uro. Z njimi sva nadvse uživala," pove Špela in prepričana doda, da je med snemanjem filma Mali Buda prav gotovo užival tudi Keanu Reeves.
Umirjeno vzdušje doline Paro, kjer leži samostan, je pravo nasprotje dramatične lokacije najbolj znamenitega butanskega dzonga Taktsang, Tigrovega gnezda, kamor naj bi bil guru Rinpoche na letečem tigru prinesel budistične nauke okoli sredine osmega stoletja. Skoraj tisoč metrov visoka pot do samostana, zgrajenega v živo skalo, je skoraj tako težka kot pot do razsvetljenstva številnih menihov, ki v tišini meditirajo med njegovimi zidovi.

Leteči prašiči

"Ko sva z Alešem na poti v dolino Haa privezovala molitvene zastavice na najvišjem cestnem prelazu v deželi, pogumnih 3.988 metrov visoko, je med jaki, ki so imeli okrog vratu privezane zvončke in stare čorteni, prikorakala mamka s polno košaro indijske konoplje. Najin osebni vodič Karma nama je razložil, da v Butanu konoplja raste kot plevel in da ji oni rečejo phangnam – hrana za prašiče – ter z nasmeškom dodal, da je Butan edina dežela na svetu, kjer znajo prašiči leteti."

Kralj skrbi za srečo soljudi

Bruto družbena sreča pred bruto družbenim proizvodom je kraljeva doktrina, ki jo priljubljeni kralj v dobro soljudi tudi uresničuje. Vsak državljan je enkrat letno povabljen k visočanstvu, ki živi v preprosti leseni hiši, da mu osebno predstavi svoje ideje in mu razodene težave, ki ga pestijo. Butanski kralj, ki govori popolno angleščino in ga večkrat zalotijo na prijateljskih košarkaških tekmah, na katerih igra v obvezni narodni noši (dolga haljasta obleka, imenovana gho, ter dokolenke), je svojevrsten rekorder – oženil je štiri sestre, ki so mu povile trinajst otrok. Kljub temu da v Butanu število žena ni omejeno, si tudi največji vaški šarmerji ne upajo prehiteti svojega poglavarja. Prva žena se mora strinjati in dobro razumeti z vsako naslednjo. To pa ni vedno enostavno …

Pastelna prestolnica

Timphu je pastelna prestolnica, ki šteje 50.000 duš in je verjetno edino glavno mesto brez semaforja. Aleš se spomni zanimive zgodbe: "Ko so pred leti enega postavili na glavno križišče, je bilo na cesti v enem popoldnevu več nesreč kot v celem preteklem mesecu. Butanski kralj je nemudoma ukazal odstranitev čuda tehnike in na svoje mesto vrnil priljubljene prometne policiste, ki ob usmerjanju prometa z mirnimi, povezanimi gestami spominjajo na elegantne učitelje tai chija."
Večno nasmejani kmetje in otroci prijazno pozdravljajo v angleškem jeziku. V šolah se ga poleg tibetanske dzongke učijo kot prvi jezik. "Zanimivo pa je še nekaj," doda Aleš, "nikomur ne pride niti na misel, da bi iztegnil roko in prosil za denar. Tega v Butanu preprosto ne poznajo."

Luksuzni turizem

Aleš preseneti, ko pove, da je za vsak dan bivanja v Butanu treba plačati turistično takso, ki se giblje okoli 250 ameriških dolarjev. "Od tega zneska gre tretjina neposredno v vladni sklad, ostalo pa dobijo lokalni potovalni agenti. V znesek so vključeni vsi obroki, prevozi in takse bivanja. Plačila so oproščeni zgolj gostje, ki jih povabijo uradniki vladnih služb ali pa sam kralj. S to politiko Butan ohranja število gostov na absolutnem minimumu in uživa sloves ene najtežje dostopnih dežel na svetu." Prav logistična zapletenost in ekskluzivnost relativno zaprte dežele, sta še dodatno spodbudila njegovo odločitev za obisk Butana. Po izkušnjah pa je le še bolj prepričan, da "tam pod Himalajo zelo dobro vedo, kaj delajo ...".

Prispevek je bil objavljen v reviji Pomlad 2009.