Pred dnevi me je na sončno sobotno jutro zbudila poznana melodija. Odmevala je iz avtomobila, parkiranega pod mojim oknom. Omotična od spanca, le na pol zbujena, sem za trenutek pozabila, kje se nahajam. Srce mi je bilo, kot bi želelo ujeti poslednji vlak. Zmedena in skuštrana sem odhitela do okenske police. Nič. Samo cesta in sosednji blok. Nasmehnila sem se. Prepričana sem bila, da bom uzrla gladino morja, polito z medenim sončnim vzhodom. Ja, ta pesem iz avtomobila ... Kot majhna punčka sem poslušala pravljice, ki so me ponesle v čarobni svet, zdaj poslušam glasbo, ki nosi pravljice spominov, tistih najlepših.

Mehko odejo, ki me je grela čez noč, sem zvila v klobčič in jo krčevito stisnila k sebi. Prepustila sem se melodiji, ki je klicala moje poletje. Obudila je šelestenje posušene trave ob peščenih grbinah, sladko igro penastih valov in piš lahkotnega vetra, ki je v poznih popoldnevih na dlaneh poletne vlage prinašal vonj po zelenih borovcih. Umirjena in svobodna sem čutila, kako se moje telo pozibava v objemu poletnega oddiha. V drugem svetu. Ob zvokih narave. Ob tisti pesmi.

Ko sem odprla oči, je prostor drhtel po srečnih trenutkih, veselju in poletni razigranosti. Odhitela sem v kopalnico, nase navlekla že malce zdelane kavbojke, si z roza elastiko spela lase v visok čop in oblekla belo majčko s kratkimi rokavi. Na hitro sem si umila še obraz, nanesla malo kreme pa čisto novo črno maskaro in Labello z okusom jagode. Odvihrala sem do garderobe in odprla omaro s čevlji. S polic dolgoletne 'starinske prijateljice' so popadali vsi možni pari obuval, od copatov do škornjev. Nekje spodaj, v tistem zaprašenem kupu, sem zagledala japonke z zbledelim zlatim paščkom. Tiste legendarne japonke, ki so prehodile že skoraj pol sveta, se spotaknile ob marsikateri kamenček, nerodno stopale po muhastih lužah in nagajivo mešale morske tokove na pomolih čudovitih plaž. Po vseh letih potovanj so še vedno prikupne, neuničljive in nadvse udobne. Zataknila sem jih med prste na nogah in pomigala s palci. Simpatično, hehe! Ravno pravšnja izbira za dopoldansko kavico in sprehod po ljubljanskih tlakovcih.

Zgrabila sem sončna očala, se odela v oblaček najljubšega parfuma in smuknila skozi vrata. Avtomobila z melodijo, ki mi je vrnila poletje, še preden ga je lahko začutilo sobotno mestno jutro, ni bilo več. Pa nič zato. Tisto jutro sta poletje v mesto prinesla čudovit spomin v srcu in sled mivke na podplatih mojih japonk.

Prispevek je bil objavljen v reviji Poletje 2009.