Ko me je sodelavec, navdušen kolesar, prepričeval, da je na Sardiniji narava zares neokrnjena, da je s cest najlepši razgled na svetu, modrine morja pa kar ni in ni mogel prehvaliti, sem se pustila prepričati. Doma nisem imela težkega dela in že sva bila na poti. Neznanje italijanščine se mi takrat ni zdela ovira, vendar se je pozneje izkazalo, da Sardinci prav zares ne govorijo nobenega tujega jezika.

Sardinija je za Sicilijo drugi največji otok v Sredozemskem morju in ima samo 1.700.000 prebivalcev, čeprav je za malenkost večja od Slovenije. Notranjost otoka je presenetljivo gorata. Ceste v notranjosti prečkajo črede koz ali ovac, tiste ob morju pa ponujajo prečudovite razglede na sinje modro morje. K Sardiniji sodita še dva majhna otočka, Sant' Antioco in Isola di San Pietro, na katerih se je turizem šele začel razvijati.

Na pot z avtomobilom

Na Sardinijo vozita dva trajektna prevoznika. Moby in Corsica & Sardinia ferries. Za tiste, ki ne marate dolge vožnje na trajektu, pot od Livorna do Olbie ali Golfa Arancia traja od sedem do devet ur, je primernejši letalski prevoz. Nizkocenovni prevoznik Ryanair leti v glavno mesto Cagliari iz Trsta, v Alghero iz avstrijskega Gradca, v obe mesti pa tudi iz Benetk. Avto lahko seveda najamete pozneje ali pa otok prekrižarite s kolesom ali motorjem.

Ker sva se odločila, da se nama ne mudi, sva se na pot odpravila z avtom. Na trajekt sva se vkrcala v Livornu, izkrcala pa v Olbiji, pristaniškem mestu, ki ne more skriti dejstva, da se obiskovalci tam zadržujejo po sili razmer le dan po prihodu oziroma dan pred odhodom. Po nasvetu sva se odločila za krožno pot in Sardinijo raziskala od severa proti jugu in nazaj ter tako videla otok v vseh podobah. Vmes sva malo pokukala tudi v notranjost in tako spoznala še en obraz Sardinije.

Prispevek je bil objavljen v reviji Poletje 2009.