Na Menorco je najlepše priti z ladjo. In to zvečer, ko ob ladijskem boku kar naenkrat z obeh strani zrastejo bele osvetljene hiše in nad njimi mogočno obzidje. Kot bi pripluli v opuščeno srednjeveško pristanišče. Kdor ne premore svojega plovila, lahko pride na otok z redno trajektno povezavo, ki Menorco vsak dan povezuje z Barcelono in Majorko.

Menorca se je za razliko od bližnje Majorke, uspela ubraniti pastem množičnega turizma, ušla pa je tudi divjemu klubskemu življenju, ki že desetletja drži pokonci nekoliko bolj oddaljeno Ibizo. Previdnejši pristop do turističnega razvoja je na otoku ohranil največje čare: neokrnjeno obalo, dehteče sredozemske goščave in prostrane pašnike, na katerih ti lahko dan polepša srečanje z elegantnimi črnimi konji. V arhitekturi dveh največjih mest je ohranjena burna zgodovina, začinjena z vplivi različnih osvajalcev. Za kanček skrivnosti poskrbijo stara kamnita svetišča, ki jih je za seboj pustilo skrivnostno ljudstvo.

Kar dve prestolnici

Ciutadella in Mahon, nekdanja in današnja otoška prestolnica, sta postali pomembni mesti zaradi lege ob globokih zalivih. Predvsem Mahon velja za eno najboljših naravnih pristanišč v Sredozemlju. To je bil tudi razlog, da so nekdanji gospodarji otoka, Britanci, v 18. stoletju izbrali mesto za prestolnico. Vpliv angleško govorečih oblastnikov je danes opazen predvsem v arhitekturi, ki kaže ravno toliko arabskih, sredozemskih in španskih vplivov. Morda je mogoče v lokalni kastiljščini najti tudi kakšen vpliv angleških besed, zanesljiveje pa o tem delu zgodovine priča džin, katerega otoško različico še danes varijo v Mahonu. Vzemite si čas in obiščite eno od destilarn. Morda po izdatnem kosilu v kateri od prijetnih restavracij ob obali. Poskusiti velja predvsem morske jedi, vključno s slovito jastogovo juho. Če jed dopušča, ne pozabite na majonezo – priljubljena priloga je menda nastala prav v tem mestu in se zato imenuje mahonesa. Po počitku v senci dreves katerega od parkov je čas še za raziskovanje ozkih ulic, v katerih je mogoče najti številne privlačne lokale in trgovine. Obiščite tudi slikovito tržnico v neposredni bližini mestne katedrale. Daleč najmogočnejšo zgradbo v zalivu pa predstavlja utrdba Isabel II. na rtu La Mola. Utrdbo so Španci začeli graditi leta 1848, za njeno dokončanje pa je bilo potrebnih kar petindvajset let. Ko je bila zgrajena, je bila zaradi orožarskega razvoja že zastarela, zato je niso nikoli resneje preizkusili v vojaških spopadih.

Prispevek je bil objavljen v reviji Poletje 2009.