Brazilija je velika, prevelika lepotica, da bi jo lahko opisal v eni sami zgodbi, njena neskončnost pa postane še resničnejša, ko prst na zemljevidu zamenjajo nešteti koraki in kilometri potovanja. Zato Brazilija nikoli ne bo postala ljubica za eno noč, temveč večna ljubezen, h kateri se popotnik vedno znova vrača in je nikoli do konca ne spozna.

Slapovi Iguazu: neskončna vodna zavesa

Nekdanja prva dama Združenih držav Amerike, Elanor Roosevelt, je nekoč ob pogledu na mogočne slapove, ki jih je ustvarila reka Iguazu, dejala: uboga Niagara. Ta izjava je šele začetek opisa njihove veličastnosti. Slapovi Iguazu so preprosto najmogočnejši prikaz moči, lepote in veličastnosti ustvarjanja matere narave.

Po prepričanju Guarani Indijancev, ki so nekoč živeli v teh krajih, naj bi slapovi nastali potem, ko je mlad indijanski bojevnik Caroba hotel v svojem kanuju po reki pobegniti z mladenko Naipur. Njena lepota je očarala tudi gozdnega boga, zato je ta v besu, ker si je njegova izbranka našla drugega partnerja, v rečni strugi ustvaril prepad z nešteto slapovi, v katerega je padla Naipur in se spremenila v kamen. Caroba je postal drevo na robu slapov in še danes objokuje svojo izgubljeno ljubezen.

Iz 275 slapov, širokih tri kilometre, pade vsako sekundo 1.500 kubičnih metrov vode 80 metrov globoko. Šele takrat, ko te s čolnom zapeljejo tako blizu slapov, da na tebi ne ostane nič več suhega, spoznaš njihovo resnično moč in velikost. Za slapove si je treba vzeti najmanj dva dneva in si jih ogledati z brazilske in argentinske strani.

Pantanal: brazilski divji zahod

Ko sem pred šestimi leti na svojem prvem potovanju po Braziliji prišel v Pantanal, se mi ni niti sanjalo, kaj me čaka tam. A nekaj popotnikov, ki sem jih srečal na poti, me je navdušilo, da sem se vendar usedel na avtobus, potrpel med petindvajseturno vožnjo iz Sao Paula in se ustavil sredi ničesar. Domorodec Pedro, brazilski kavboj, ki pozna vsak kotiček tega neskončnega kraja, me je odpeljal v bazni tabor daleč od civilizacije velikih mest, daleč od vsega. Posteljo je zamenjala viseča mreža pod milim nebom, večerno gledanje televizije pa glasna pesem vseh živih bitij. Kamor koli sem obrnil svojo svetilko, sem lahko ujel svetleče oči aligatorjev. Zjutraj pa mi je Pedro v roke porinil ribiško palico, narejeno iz bambusa, nekaj kosov svežega mesa in dejal, da morava ujeti najino kosilo. Šla sva do bližnjega jezera. Ribe so začele prijemat isti trenutek, ko je trnek priletel v vodo.

Prispevek je bil objavljen v reviji Poletje 2009.