Ljudje okoli mene so se navadili, da me ponavadi ni. In ko sem, me zato najprej vprašajo, kam pa zdaj. Ne, kako sem se imel, ali od kod prihajam. Ampak kam grem. In koliko dni ali pa morda le ur bom doma. Takoj za tem želi vsakdo vedeti, kje je najlepša plaža; kje najlepše ženske; kje najboljši žur; kje najlepši hribi; kje je najbolj umazano; kje so najbolj prijazni ljudje. Skratka, kje je najlepše.

Potujem že več kot deset let in prodajam doživetja. Tudi sam sem velikokrat razmišljal, kje je najlepše, najboljše. Da bi lahko z eno besedo potešil radovedneže. Še največkrat mi je padel na misel Peru. Zakaj Peru? Preberite nekaj odlomkov iz mojega življenja v Peruju, morda bodo tudi vas prepričali ...

Cordillera Blanca s kolesom

Redki zaidejo na ta konec Peruja, a prepričan sem, da pravi hribolazci poznajo srce pohodništva v Peruju. Ne, to ni Cusco, ampak Huaraz. Severno od Lime. In če je Cordillera Blanca najbolj priljubljena za treking, potem je Cordillera Huayhuash nekaj najlepšega, kar si želi pohodnik. Po lepoti se lahko primerja s Patagonijo ali Himalajo, le da je veriga krajša.

Drugič in tretjič, ko sem obiskal Cosrdiellero Blanco, sem šel s kolesom.

V Huarazu je bilo malo kolesarjev. Tisti, ki sem jih srečal, so bili dolgoprogaši, na poti od Aljaske proti Ognjeni zemlji; z zelo utrjeno zadnjico in najbrž že nekaj časa neplodni. Sam sem kolo uporabljal bolj za kratke razdalje in spuste. Daljše razdalje sem premagoval z avtobusi, klance pa z osli. Tako je bilo tudi ob vzponu na skoraj 5.000-metrski prelaz Punta Union v Cordilleri Blanci. Po petih urah počasne hoje in spodbujanja osla, ki je tovoril moje kolo, sva le prišla na vrh prelaza. Sledil je nebeški spust. Najprej po skalni serpentinasti poti, do naslednjega tabora več kot 1.000 metrov nižje, potem pa rahel celodnevni spust po dolini Santa Cruz, vse do vasi Caraz.

Po koncu kolesarjenja sem se ves dan prebijal skozi barikade v Huaraz. Da, kmetje v Andih zelo radi protestirajo. Že pred leti, ko še ni tako smrdelo po kapitalizmu, so vzklikali: »Dol s kapitalizmom!«. A takrat jih ni še nihče poslušal.

Prispevek je bil objavljen v reviji Poletje 2009.